Dragi prijatelji, po nedavnih terorističnih dogodkih v Franciji je pri nas prevladala ugotovitev, da nam terorizem od zunaj ne grozi. Toda grozi nam od znotraj in to državni terorizem s strani pravosodja.
Pravosodje, ki bi moralo predstavljati imunski sistem državnega demokratičnega telesa, je odpovedalo. Pravosodje kot imunski sistem ni zmožno braniti pravičnosti; podleglo je bolezni in se tudi samo preobrazilo v bolezen. To, če omenimo le najbolj razvpit primer, povsem jasno dokazuje primer Patria. Že sedmo leto teče proces, ki ga poznajo in znajo laiki in pravniki že na pamet. Vendar je še potrebno čakati. Baje, trdijo nekateri, je tematika zahtevna. Že sedmo leto namreč zahteva poglobljene premisleke, dvigovanje obrvi, pomenljive nasmeške, zmigovanja z glavo, pokašljevanje domnevnih poznavalcev, globoke besede o etiki in dostojnosti. Ni kar tako, nekoga obsoditi brez dokazov in voditi že sedmo leto proces zgolj na podlagi obtožnega predloga, spisanega v polpismeni obliki. V enaki mizerni maniri je bila seveda napisana tudi sodba. Gre namreč za izjemno pravno tvarino in o njej ne sme nihče ničesar reči, saj si zasluži le mnenje največjih pravnih modrecev sveta. Z drugimi besedami povedano: gre seveda za organizirano hudobijo na vseh stopnjah pravosodne vertikale. Z zavestnim zavlačevanjem pri tej pravni zadevi, o kateri obstaja tudi kvalificirano mnenje, da ni noben pravno zapleten problem, gre za zavestno poniževanje žrtve sodnega procesa. Hkrati pa gre z namenskim zavlačevanjem primera za zavestno demontažo demokratičnega ustroja države. Proces Patria je dejansko jasen napad na demokracijo in pravosodje je pri tem kot imunski sistem povsem odpovedalo. Pri nas smo priče pravosodnim organom, to lahko potrdim tudi na podlagi lastne izkušnje, ki niso sposobni dojeti in razumeti pravne materije, niti logično, v skladu s pravnim znanjem in zdravo pametjo, sklepati in odločati. Niso sposobni poglobiti se in razumeti osnovne vzročno-posledične povezanosti dejanj in presojati tako, da bi izkazovali strokovno podkovanost, inteligenco in razumnost. Skratka, njihove odločitve govorijo, da so plod intelektualno in strokovno pomanjkljive osebnostne integritete. Ti ljudje v temelju sploh ne razumejo, kaj je pravo, še manj, kaj sta pravo in demokracija. Tako tudi ni čudno, je pa seveda hudo narobe, da prav to skorumpirano sodstvo še danes, skoraj po dveh letih t.i. prednostne obravnave, ni odločilo o pritožbi v zvezi s početjem Komisije za preprečevanje korupcije, katere vodja je bil današnji minister za pravosodje. Prav današnji minister za pravosodje, ki se je kot vodja KPK, to je kot šef orwellovske državne institucije za diskreditacijo ljudi, povsem odkrito zavzemal za ideološki fundamentalizem, se temu svojemu prepričanju ni nikoli javno odrekel. Ob nedavnih nesrečnih dogodkih v Franciji se je zaveza našega ministra za pravosodje totalitarnim idejam pokazala v vsej pomenski grozljivosti kot nizkotnost brez primere v zgodovini naše države. Še enkrat velja poudariti: res je, ni nevarnosti pred terorističnimi napadi na Slovenijo od zunaj, je pa jasna in že povsem oprijemljiva in dokazljiva nevarnost državnega terorizma od znotraj.
Zdi se, da nastopaštvo in pogosta zloraba prava v pravosodju od najnižje do najvišje ravni, vse do ministra, vodita v nekakšno naravno stanje, za katerega je značilna uveljavitev nenehnega strahu in stalne negotovosti. O tem ne govorijo le indici, ampak dejstva. Takšno razsežnost nepravne države smo občutili že v preteklem režimu, danes pa jo oblikujejo nekateri pravniki v pravosodju. Ta oblika nepravne države podpihuje nasilje v obliki državnega terorizma, krepi nedemokratične procese in ustvarja med ljudmi občutek negotovosti in nemoči. Iz mnogih primerov lahko sklepamo, da je pravosodje samo še oblastno orodje točno določene interesne skupine. Pravosodje ne predstavlja več institucionalnega ogrodja varnosti, pravosodje ni več pravno in pravično poroštvo za varnost, saj ne uživa nikakršnega zaupanja ljudi. Institucije v moderni demokratični državi morajo namreč zbujati v ljudeh, v imenu katerih delujejo in v imenu katerih delijo pravico, prepričanje, da delujejo v njihov prid. Zaupanje ljudi v institucije, tudi v pravosodje, je v osnovi zelo intimna, osebna stvar, zato mora imeti to zaupanje trdno zavetje v moderni institucionalni zgradbi – demokratični državi. Zaupanje ima torej svoje korenine v medčloveških odnosih, ki so zaznamovani s človeško bližino in varnostjo. Takšno zaupanje se gotovo poruši, ko se zgodi institucionalni napad na ljudi. O takšnem napadu lahko govorimo, ko se je brezsramna sodnica posmehovala ljudem ob njihovi prizadetosti in teptala njihovo dostojanstvo. Takšen napad predstavljajo sodniki s svojimi krivičnimi sodbami, predstavlja ga visok državni funkcionar z izkazovanjem svoje pripadnosti zločinskim idejam. Takšni napadi čustveno ranijo ljudi, v njih se porodi občutek, da se je institucija, v imenu katere nekateri nastopajo, izneverila svojemu temeljnemu poslanstvu. To v primeru pravosodja pomeni, da je pravosodje izstopilo iz tistega okvira, ki bi moralo nuditi ljudem varnost. Zato bi morala sodnica, ki je žalila ljudi in teptala njihovo dostojanstvo, takoj oditi. Enako velja tudi za ostale sodnike, sodnice, tožilce in tožilke in seveda tudi ministra. Vsi ti so se izneverili temeljnim postulatom institucije, v imenu katere delujejo. Verodostojnost so dobesedno ukradli sami sebi in pravosodju.
Dobro pravosodje bi moralo zagotavljati upanje in zaupanje v tisto, kar pričakujemo od njega – to je pravno varnost in pravno gotovost v vsakdanjem življenju demokratično urejene države. Dobro pravosodje nenazadnje posredno zagotavlja tudi tisto čustveno zavzetost za dobre medosebne odnose, v središču katerih je integriteta človeka, njegova zanesljivost in (čustvena) pozornost do drugega. Ko bo pravosodje zapustilo morda le nekaj deset omejenih ljudi, ki so politično skorumpirani, brezsramni in velikokrat tudi močno nevedni, bo pravosodje spet uživalo verodostojnost; utrdilo bo naše prepričanje, da deluje v dobro ljudi in v dobro demokratične državne ureditve; takrat bo pravosodje uživalo tudi tisto temeljno človeško prvino, ki ji pravimo zaupanje. Do takrat pa, dragi prijatelji, povejte vsem in vsakomur, vselej in povsod, da je hiša pred katero stojimo, hiša sramote.
Jan 22, 2015