PREMETENOST IN PAMET
Drage vztrajnice in vztrajniki,
ker že šestič govorim pred vašim spoštovanim zborom, mi dovolite, da svoje razmišljanje začnem z nekim navedkom. Takole gre to besedilo: »Ozremo se okoli sebe in si ne moremo prikrivati: spet smo sredi brezumja. Odpremo radio, pogledamo na ekran, prelistamo časopis – in čutimo se napadene. In ko se vprašamo, kaj je tisto, kar je v nas ogroženo, nazadnje ugotovimo, da je to pamet. To, kar nas žali, kar tolče ob nas, ni govorjenje zoper naše interese in vrednote, ampak način, kako se govori zoper naše interese in vrednote, da se namreč napadajo na način brezumja. In ker je to brezumje prevladujoče, ker prihaja od vsepovsod in hkrati narašča, tako da ljudi preplavlja, so tu tudi že njegove vsesplošne posledice: ljudem se jemlje osnovna gotovost. Etika javne besede, samostojnost medijev, avtonomnost visokih pedagoških in znanstvenih ustanov: kaj te besede sploh pomenijo? Ali niso samo način, kako je danes mogoče izrekati in širiti cinizem?«
Te besede je zapisal pred skoraj četrt stoletja prof. Justin Stanovnik. Ne ponavljam jih zato, da bi vas opozarjal na to ime, saj verjamem, da ga marsikdo med vami, morda celo večina, pozna in ve, kakšen premišljevalec slovenskih zadev je prof. Stanovnik, in da je lahko tak človek odrinjen na obrobje, tako rekoč onkraj zaznavnega dometa javnosti samo v družbi, ki ji ni veliko mar za osnovno intelektualno in kulturno spodobnost. Tudi jih ne ponavljam zato, da bi skupaj še enkrat ugotovili, kako se pri nas nič ni spremenilo, razen nekaterih imen, ali da se je kvečjemu vse skupaj še poslabšalo. In ne ponavljam jih zato, da bi komu vzbujal slabo vest, ker v mladi slovenski državi ni bilo posluha za tiste, ki so že od začetka videli, kaj se dogaja, in so o tem tudi pisali. Pač pa bi vas želel z njimi spomniti na to, kako pomembna je za zdravo družbo pamet: da brez nje ne more živeti normalno; da se v njej ohranja zla dediščina starih časov in se kotijo nove nepravilnosti in nečednosti vseh vrst; in da je lahko zato končno ogrožen celo njen obstoj. To, mislim, bi si morali vzeti k srcu in o tem moramo govoriti; to moramo, tako ali drugače, vsak po svojih močeh dopovedovati svojem okolju, ki postaja vse bolj strašljivo naglušno za razumno besedo.
Za izhodišče si lahko vzamemo dve misli, ki jih je prof. Stanovnik večkrat polagal na srce svojim bralcem in poslušalcem. Ena ima obliko vprašanja in se glasi: »Ali je človeku dovoljeno biti neumen?« Druga pa govori o tem, kaj pomeni v politiki iz nuje delati krepost. Prva je opomin demokratično čutečim ljudem, še posebej kristjanom, druga pa je spoznanje o tem, kaj so počele ali še počnejo tranzicijske (postkomunistične) sile. Obe misli sta kar najtesneje povezani. Naj začnem odzadaj, z drugo. Stanovnik jo razvije takole:
»Odločilni ljudje v sistemu so namreč razmeroma zgodaj – takrat, ko je Srednja in Vzhodna Evropa še spala dogmatično komunistično spanje – spoznali, da bledijo zvezde njihovemu veku in da se bo treba pretelovaditi pod drugo obnebje. Spoznanju ne moremo odrekati lucidnosti in prisebnosti, z uporabo sile bi se namreč še dalo shajati nekaj let, potem pa bi bil padec katastrofalen. Oboje, spoznanje in odločitev, je treba postaviti na mejo genialnosti, a osnovno dejstvo ostaja vseeno nedotaknjeno: odgovornosti niso odvezani, zakaj zlo, dobesedno neizmerno zlo – vsepovsod sicer vidimo, kako ga hočejo minimizirati – je že bilo uprizorjeno. Pri tem pa ni mogoče spregledati, da so hoteli rešiti predvsem svojo kožo. Temu se pravi, iz nuje delati krepost.« Tako Justin Stanovnik.
Ti odločilni ljudje – vemo, kdo so. Pa vendar: eni to vemo malo bolje, drugi slabše, nekaj več nam je postalo znanega o njih prav v zadnjih časih; prav dobro in natanko pa javnost ne pozna in ne razume njihove dejanske vloge. Vsekakor »ve« o njih tudi veliko stvari, ki so v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, ki so falsifikat. Del težave je, kot veste, že v njihovem nenehnem spreminjanju imen in strankarskih oblik, v njihovi spolzki identiteti, in v igri, ki jo v ta namen prirejajo za javnost. Jasno in nedvomno pa je, da so varuhi kapitalskih, gospodarskih in kulturnih privilegijev iz nedemokratičnih, socialističnih časov; da so se sposobni izjemno domiselno prenarejati, z brezobzirno prisebnostjo nazunaj spreminjati svojo identiteto, za to, da bi te privilegije ohranili. Spremeniti vse, da se ne bi v resnici nič spremenilo. Zanje velja narobe obrnjena Internacionala: s temi nedmokratičnimi privilegiji so vse, brez njih bi bili nič. In iz te nuje znajo očitno prepričljivo delati krepost.
Ali tej sposobnosti smemo reči pamet? Ne, to je premetenost. Premetenost, ki se skriva malo v ozadju in malo v ospredju, ki pa je je povsod dovolj, da ustvarja za svobodno življenje pogubne elite. Tako imenovane slovenske družbene elite: gospodarska, kulturna, intelektualna, umetniška so namreč ideološko impregnirane in politično krmiljne. In zato jalove. Dokazov za to neveselo dejstvo mi žal ni treba naštevati. In kje naj najdemo zdravilo zoper ta zastrupljajoči videz odličnosti in kompetence? Nepogrešljivo zdravilo zoper premetenost jalovih elit je pamet, prava, če hočete zdrava pamet.
»Ali je človeku dovoljeno biti neumen?« je seveda retorično vprašanje, vprašanje, na katerega je odgovor znan že vnaprej. Ne, ni mu dovoljeno biti neumen. Toda: ali je neumnost mogoče prepovedati? Kdo pa bi sploh hotel biti ali veljati za neumnega? Kaj pa imam s to neumnostjo sploh v mislih? Justin Stanovnik o tem razmišlja takole:
»Vprašanja, ki jih ima na programu zgodovina, se postavljajo pred ljudi v tako prvobitnih oblikah, da so dostopna za vsako pamet in za vsako dušo: daljnosežna zgodovinska vprašanja se namreč postavljajo pred konkretnega človeka kot vprašanja dobrega in zlega, lepega in grdega, kot vprašanja, ki zadevajo zvestobo in nezvestobo, pamet in brezumje. Za odgovore na ta vprašanja pa smo pristojni vsi.«
V tem pogledu pamet ne pomeni znanstvenega razuma in strokovne usposobljenosti, ampak razsodno srce. Prvi dve obliki inteligence se (zanimivo, zanimivo!!), zlahka združita z brezobzirno premetnostjo, razsodno srce pa nikoli, saj je njeno nasprotje. Iz razsodnega srca tudi ne more priti lahkomiselna ali celo brezglava blagohotnost, ki nas je že tolikokrat spravila v obup, v politične krize in gospodarske zagate. Srčno razsoden človek tudi zelo dobro ve, da je veliko bolj pomembno kot biti zraven, vedeti za kaj gre. Kajti kdor je samo zraven in ne ve za kaj gre, lahko sekundira pri vseh vrstah neumnosti in nečednosti in včasih nadvse pošteno drži vrečo premetenim gospodarjem na njihovih roparskih podvigih.
In končno, srčno razsoden človek se nikoli ne sprijazni s krivico. Zmore jo prenašati, včasih tudi dolgo, zelo dolgo, a sprijaznil se ne bo z njo nikoli. Nikoli je ne bo sprejel kot pravice in resnice. Tudi takrat ne, kadar prihaja iz hiše, ki naj bi bila dom pravice. Še najmanj takrat, saj je takrat najbolj usodna. Če bi pristal na krivico in izdal resnico, bi človek etično umrl. Maske, ki jih lahko poljubno menjavamo, bi tedaj postale več vredne kot pravi obraz. Mogoče je zdaj v Sloveniji že tako. Toda vsak karneval se enkrat konča. Na pepelnico pokopljejo Pusta, norčava igra in sleparstvo izgubita svojo moč. Vsak vaš/naš shod je že vse od začetka tak konec slovenskega karnevala v malem: besede na njih trgajo maske z obrazov lažnih pravičnikov in gospodarjev pravice. Danes je pepelnica, dan za resnico. Naj ne bo daleč dan, ko se bo dokončno končala velika slovenska maškarada! In bo prišla svoboda. Svoboda Tonetu! Svoboda Ivanu! Svoboda Sloveniji!
Feb 19, 2015