Dragi prijateljice in prijatelji, drage vztrajnice in vztrajniki, ne zamerite mi, če se enako kot pred šestimi meseci z mislimi ponovno najprej preselim v Ukrajino. Zares, ta dežela je strahotno daleč in nima na prvi pogled nič opraviti z našimi stiskami in revami. Vendar je boj Ukrajink in Ukrajincev, ki je skoraj natanko pred letom dni strmoglavil avtokratskega in izprijenega ruskega pajaca Viktorja Janukoviča, v bistvu nadaljevanje svobodoljubnih prizadevanj srednje- in vzhodnoevropskih narodov izpred četrt stoletja, na katere s ponosom mislimo tudi v letošnjem letu. Tam daleč na vzhodu, ob reki Dnjeper, pravkar poskušajo dokončati tisto, kar je z golo odločitvijo za samostojnost leta 1991 ostalo na pol poti. Slovo od betonskega sovjetskega objema je veliko težje kot slovo od zunanje oblike odmrle sovjetske državne tvorbe. In samozvani dedič sovjetskega imperija, lažni kremeljski car, se ne ozira na nobeno človeško žrtev, ko je potrebno braniti ta železnobetonski objem. Zato tam na vzhodu še vedno teče kri.
Človek bi pričakoval, da bomo Slovenke in Slovenci, ki smo se morali prav tako izviti iz številnih železnih objemov, da smo prišli do samostojnosti, kot en mož razumeli prizadevanja Ukrajincev in jim stali ob strani. Toda ne. Skozi vse vodilne medije in celo skoraj po celotnem političnem spektru se vleče tiha pošast neskončnega razumevanja za ruske fraze, za zatrjevanje, da je Ukrajina tako ali tako od nekdaj ruska, da se dediči »dobrih« antifašistov, tudi sami za vekomaj abonirani na po svoje razumljeni antifašizem, tolčejo z dediči »pokvarjenih« fašistov, da možati voditelj iz Kremlja upravičeno kaže sredinec mehkužnim in dekadentnim bruseljskem birokratom. Ljudje pri nas se ne zavedajo, kako smešno in hkrati tragično zveni prav iz slovenskih ust papagajsko ponavljanje trditev, češ da v bistvu ni ukrajinskega naroda in celo ukrajinskega jezika ne. Pred nekaj desetletji je o Slovencih podobno trdil nekdo drug.
Vendar je potrebno mnenjske voditelje in navadne državljane, ki malikujejo malega velikega gospodarja Moskve, razumeti. V njih namreč ohranja iluzijo, da je čas dejansko mogoče zavrteti nazaj. V čas, ko je bil, vsaj tako pravijo, svet še na tečajih. Za ene, ker se je smelo v javnosti slišati samo njihovo besedo, za druge, ker jih o tem vsak dan prepričujejo prvi. Če bi vzeli za svoja prizadevanja junaških Ukrajincev ob Dnipru, bi morali resno vzeti tudi dogodke izpred petindvajsetih let v Sloveniji. Ti pa so njihov stari dobri enoumni svet za vselej vrgli iz reda.
In da, posrečilo se jim je doseči etapno zmago s tem, ko so v večini javnosti ustvarili vtis, da za težave Slovenije ni krivo večdesetletno »umno« gospodarjenje njihove tovarišije, marveč sicer razmeroma skromni do konca izpeljani koraki po osamosvojitvi v smer večstrankarske demokracije, odprtosti in navezovanja na širši evropski okvir. Pogled v Moskvo v marsikom mogoče vzbuja občutek, da bi se dalo odpraviti celo te neljube motnje na ekranih njihovega duha. Saj v Rusiji in Belorusiji navsezadnje že prakticirajo nestrankarsko demokracijo, mar ne?
Toda nekrvavih evropskih revolucij med letoma 1989 in 1991 ni moč odmisliti. Betonska sovjetska miselnost ohranja, kjer koli se že pojavi, ob Dnjepru, ob Dravi ali ob Muri, svojo pravo moč le dotlej, ko je v prostoru povsem sama in je ne moti noben nasprotni glas. Že senca dvoma jo, četudi se še oklepa vzvodov oblasti in nasilja, povsem razgradi. In tak dvom je bil leta 1989 mogočno zasejan. V Sloveniji, Ukrajini in celo v Rusiji. Da bi se tega spomnili, je prav pogledovati proti Dnjepru. Tak pogled bo lahko nekoč navdihnil tudi korake, ki jih pred dvema desetletjema kot skupnost še nismo mogli ali hoteli narediti. Hvala.
Feb 21, 2015