Vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom LOVSKA PARADA – LOVSKA MAŠKARADA, ki je bila prebrana na shodu, 18. februarja 2015, pred Vrhovnim sodiščem RS!
Sanjal je pred leti lovski škrat,
ki ne bomo ga imenovali,
bi napačnega morda izdali,
sanjal kakor véliki je brat.
Je tako tovarišem naróčil,
svojim lovskim iz družine znane:
»Lov sprožíli bomo iz Ljubljane,
prvi strel pa v Helsinkih bo počil.
Zbere naj se lovska kompaníja
in ne vrne se nazaj brez plena,
izsledi zelenega jelena,
past bo zanj popolna polomija.«
Kje, kako zelenca uloviti,
je razmišljal mali lovski štab,
se poslužil prav vseh vrst zlorab,
ki pri tem so mogle prav mu priti.
Dal jim hrastar neki je lovišče,
hrastov gozd, primeren za jelena,
in ker prevladuje v njem zelena,
pravšnje za zelenca bo morišče.
V njem slikar doslikal je še favno,
vso zeleno, skoraj zgodovinsko,
a je z barvo varal pobalinsko,
je kopiral namreč finsko savno.
Lovci pôtlej narede zasedo,
jim ukaz je treba izpolniti,
s plenom ulovljenim se vrniti,
a težko je skriti lastno zmedo.
Ko prodre do jagrov prvi pok,
gor po klajnšku ki se je razlegal,
strel v prazno ni nikogar zbegal,
trop se vzradostil je kot otrok.
Razkačevič med vsemi najbolj vriska,
vzhičeno hiti čestitat strelcu,
zberejo se pri veselja vrelcu,
športni jim novinar zraven piska.
Gre nato odmev na višjo ráven,
morali so tam le potrditi,
strel da mogel koga bi ubiti,
četudi ta gotovo ni bil zraven.
Spoznajo, da je šlo za velik pok,
požegnajo odmev zdaj še najvišji,
prispel do njih je eho sicer tišji,
ker zadušíl neba ga je obok.
Vrhovni lovec sklenil je kot glavni:
»Zadetek to je poln bil v čelo!«
V resnici počilo je le krepelo,
a zanj ni več mogoč izpit popravni.
Če z vrha slišali zares so pok,
potem gotovo vse se je zgodilo,
kot prej se v štabu je dogovorilo,
to vendar razumel bi vsak otrok.
Za konec so pripravljali parado,
a naglo pešalo je zmagoslavje,
kazílo bratovščine lovske slavje,
ker vse kazalo je – na maškarado.
Ko šla v špalir je zbrana lovska vrsta,
nikjer jelena, od nikoder plena,
dokaz zanj zgolj goščava je zelena,
v povorki pa je krivolovstva krsta.
Kakšen vendar to je bil pregon,
kakšen glavni lovski bil sledilec,
ki pritiskal prst je na sprožilec,
kje je pravi lovskih psov nagon?
Skodran psiček glavni bil gonjač,
ves mehkužen, pudelj s sivo dlako,
komajda pregnal bi kužek srako-
To da je jelena preganjač?
Videli so zadnjič ga frleti,
ko slikar pod rokico ga pelje,
tam ob Dravi, kjer gre cesta v Melje.
Mogli bi si boljšega najeti.
Kdo na takšne pasje je sprehode,
pudeljčka frlečega pripravil,
kdo ga za gonjača je napravil?
Bržčas kak ljubitelj mlačne vode.
In kdo bil je strelec prvi, glavni?
Lovci raje bi o tem molčali,
da preveč se ne bi sramovali,
kdo je sprožil prvi strel neslavni.
Ga sprožila neka je deklina
v tarčo dobro znanega slikarja,
za priprave šel je kup denarja,
polna novcev bi bila dolina.
Streljala je punca po barbarsko,
klanček bil med njo je in med plenom,
ciljala jelena je s polenom,
dol po klančku vpila komisarsko.
Glej, no, kakšen jager je vrhovni!
Kdaj je bil še brez klobuka lovec?
To je kot brez strehe mojster krovec,
pravijo pa lovcu »mož strokovni«.
Njih vrhovni res je čuden striček,
krog in krog možakar razoglav,
ne bi tak kot lovec se prodal,
s čelom gladkim kot maslen rogljiček.
In dokaz o ulovljenem plenu?
Ta mendá kar v lovskem je zakonu,
ga že našel v kakšnem boš rajonu,
prepoznal mordá po duhu, zvenu.
V tem zakonu namreč nič ne piše,
kakšne barve gozdni so jeleni,
biti torej mogli bi zeleni,
takega slikarček ti nariše.
Vsi vemó, da lovec kdaj se zlaže,
kakor ribič malce pretirava,
toda to je polomija prava,
vrh neslavne jagrske blamaže.
Se izkaže, da tu sploh ni lovcev,
tem ukradli so identiteto,
jagri niso, ampak milo vzeto
klavrne podobe krivolovcev.
Krivolov od nekdaj je kazniv
in storilci zdaj vsi prepoznani.
Kaj pravici torej še ubrani,
da kaznuje karneval lažniv?
Po zakonu gre jih kaznovati,
temu se licenca, puška vzame,
drugega lisic prijem objame,
kaže glavnega domov poslati.
Pravijo, da mož doma je z morja,
kazen za premišljen krivolov,
bodi torej s črvi ribolov,
ta mordá razširi mu obzorja.
V kazen vključena bo odškodnina,
krivolovec naj jo sam izplača,
slábo lovcem pa se z dobrim vrača,
če na dobu čaka jih sejnina.
Dobu se slovensko reče hrast,
je zares ime zelo primerno,
odslikava vlogo hrasta verno,
kakor zanki pravimo še past.
Kot pri hrastarju se je začelo,
naj na dobu, hrastu se konča,
zbere lovska tam družina vsa,
dob poplača krivolovcev delo.
In nazadnje si je še želeti
krivolovskih znanih šem sprevod,
ki glasník mu trobil bo uvod:
»Lovski škrat je zadaj na lafeti.«
Vztrajnik Viktor
Feb 23, 2015