Spoštovani in dragi prijatelji vztrajniki V obdobju med izidom Nove revije št. 57 s prispevkom za slovenski nacionalni program februarja 1987, procesom proti četverici tako imenovani Aferi JBTZ maja 1988 in podpisovanjem Majniške deklaracije 1989, politične izjave, ki so jo oblikovale slovenske opozicijske stranke in z njo zahtevale suvereno državo Slovenijo so bili objavljeni sledeči verzi, ki sem jih izrezala iz časopisa in shranila zaradi spodbujajoče teme, ki je verjetno vplivala tudi na marsikoga, da se je udeležil protestov pred vojaškim sodiščem v Ljubljani, udeležil plebiscita, podpisal Majniško deklaracijo

Citiram: vedno ste se jih tako bali- bili ste tako majhni proti njim, ki so vedno stali nad vami, na stopnicah, balkonih,

odrih, in vendar je dovolj, da se le za trenutek nehaš bati, ali recimo, da se začneš bati malo manj,pa se zaveš, da so oni tisti, da so oni tisti, ki jih je najbolj strah. Spodaj zapis iz katedre

23. decembra 1990 smo se na plebiscitu odločili za samostojnost Slovenije ob nepozabnih zgodovinskih besedah velikega demokrata in domoljuba dr. Jožeta Pučnika: »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.«

25. junija 1991 ob prvem praznovanju Dneva državnosti je v časopisu Delo izšla pesem slovenskega pesnika Janeza Menarta- Slovenska pomlad (Slovenskim vojakom naših dni), ki jo je večkrat prebral naš pesnik Tone Kuntner.

Citiram:

Drevo slovenstva raste tisoč let

In zdaj prišla je velika pomlad,

ko docvetel je hrepenenja cvet

in že zori svobode zlati sad.

 

Sad, ki zori,ni dar bogatih tal

in sončnih dni in blagega dežja.

Iz upanja pognal je sredi skal

in rasel iz krvi in iz gorja.

 

A zdaj zori. In milostljivi čas

je med sinovi našega rodu

vseh dob in let in dni določil NAS

za zadnjo stražo svetega sadu,

da ga z drevesa tisočletnih nad

še zadnji hip nam ne ukrade tat. 

Zaradi naše naivnosti  in nepozornosti je bil sveti sadež ukraden z drevesa tisočletnih nad. Drevo je res izropano, vendar njegove korenine so še kako žive in nepoškodovane ter čakajo na prebujajočo se novo pomlad.

Zato bom še enkrat citirala verze, ki so še kako zelo pomembni v tem času ko se borimo za Resnico, za Pravico, za pravno državo in tu pred sodiščem zahtevamo izpustitev krivično obsojenih in preklic indičnih tožb. To naj bo spodbuda vsem tistim,ki jih je zelo strah ali malo manj, da se nam takoj pridružijo, kajti vsaka korenina potrebuje takojšno novo energijo v novi prebujajoči se pomladi.Ne dovolite, da se drevo tisočletnih nad posuši in umre.

Citiram: z mojimi dodatki:

Vedno ste se jih tako bali,

bili ste tako majhni proti njim,

ki so vedno stali nad vami , na stopnicah,

balkonih, odrih, danes delujejo skrito

in za našimi hrbti in vendar je dovolj,

da se le za trenutek nehaš bati, ali recimo,

da se začneš bati malo manj, pa se zaveš,

da so oni tisti, da so oni tisti, ki jih je najbolj strah.

Dokaz temu so indične sodbe in preganjanje JJ.