Drage vztrajnice, dragi vztrajniki , dragi prijatelji! Ko sem lansko leto prejela vabilo k razstavi pod geslom : Resnica in sočutje ob 70 letnici naše tragedije, sem na hitro pomislila za nazaj, koliko je bilo o tem že rečenega, koliko že storjenega, koliko knjig in koliko literature že izdane, koliko Resnice z veliko začetnico že izrečene. A uradna oblast še vedno molči kaj šele, da bi pričakovali, kanček sočutja ali sočustvovanja.
Pred natanko mesecem dni mi je bilo v čast razstaviti s skupino slikarjev opus: O čem razmišljaš Antigona, razstavili smo v celicah na Beetovnovi, na samem kraju mučenja.
Najprej, zakaj sem izbrala celice, seveda predvsem zaradi naše žalostne polpretekle zgodovine in tudi zaradi krivične sedanjosti. Slovenija je na vseh področjih ena sama celica.
Dovolite mi, da celotni moj opus, posvetim vsem žrtvam, ki ležijo na slovenskih tleh, kot vsem tistim, za katere ne vemo kje so bili umorjeni, kot tudi za vse tiste žrtve, ki čakajo v plastičnih zabojih na pokop in navsezadnje vsem svojcem, ki niso mogli žalovati.
Moj poklon.
Slovenija, ne samo, da ne popravlja krivic za nazaj, pač pa jih vsakodnevno ustvarja vnaprej.
Slovenija je edina članica Evropske Unije v samem osrčju Evrope, ki je imela v letu 2014 in ima še danes, ker še ni dokončne izpustitve, političnega zapornika.
To je seveda nedopustno za vsako normalno demokracijo. Slovenski državljani in demokrati, ki hrepenimo po pravici, po svobodi in enakopravnosti ne bomo dovolili, da bi se ta dogodek kdaj ponovil.
Želim poudariti, da narod, ki ne pozna svoje zgodovine ali jo načrtno ignorira je usojen, da jo ponovi. Narod, ki ne kaznuje svojih zločinov in pokoplje svojih mrtvih ni civiliziran narod in nima prihodnosti, narod, ki se boji svoje identitete ali jo želi izbrisati nima hrbtenice.
Seveda sedanja oblast s pomočjo sodstva (ne celotnega) in vseh ostalih paradržavnih institucij načrtno in sistematično uničuje vsa naša načela kot tudi vse naše vrednote.
Letošnje leto je bilo proglašeno za leto svetlobe, a žal v Sloveniji je še nisem zaznala, zlasti ker se še naprej kršijo človekove pravice, ker zločini, ki ne zastarajo niso bili kaznovani in tudi zlasti zaradi odvzema prostosti zaslužnim Slovencem (seveda mislim na osvoboditelja Janeza Janšo), taka dejanja pa ne pripomorejo k svetlobi pač pa mrku in temi.
V nadaljevanju Vam bom prebrala pismo, ki ga je napisal pred davnimi leti naš ravnatelj ob zaključku srednješolskega tečaja dr. Marka Bajuka v Buenos Airesu. Nikoli si nisem mislila, da bom prav to pismo prebrala danes pred vami in to pred sodiščem v Sloveniji.
V njem boste lahko razbrali globoko domoljubje in nenehno upanje , da se bo Slovenija nekoč osamosvojila.
Dijakom na pot,
Biti Slovenec je lepo a včasih tudi težko.
Veste, da je slovenska zemlja čudovita zemlja.
Veste, da se je tam rodila kri iz katere živite in da je tam zorel duh, ki nam je svojski, da je tam kultura, ki je tudi naša in ki jo moramo gojiti, razvijati in posredovati naprej.
To so vezi, ki jih izdati ne smem.
Naša slovenska zavest bo vedno dovolj živa in bojevita, če se bo opirala na krščanska načela, ki so neločljiva z napo preteklostjo.
Naša ljubezen do slovenstva je namreč vključena v veliki krščanski zapovedi, ljubiti se med seboj, a ljubiti vse ljudi na zemlji pa ne pomeni izenačiti se z vsemi, namreč ja, spoštovati njihovo različnost in drugačnost in upravičeno pričakovati, da tudi drugi spoštujejo našo.
Iz zgodovine vemo, da je slovenski narod preživel vse mogoče vladavine, te minejo, narod pa ostane.
Tudi komunistično nasilje bo minilo in narod bo ponovno našel novih sil za življenje, ne-le samo na zemlji pod Triglavom, a vsepovsod, kjer boš slišal slovensko besedo, kjer boš opazil slovensko miselnost ali boš obrodil slovenske sadove.
Prvi rodovi so postavili temelje, Vi ste poklicani, da gradite naprej. (jaz bi dodala k temu stavek: Vi in mi in vsi Slovenci dobro misleči živeči doma in po celem svetu bomo gradili trdno Slovenijo doma in po svetu).
Zavedajte se, da ste potomci rodu, ki ga je vojna vihra in z njo komunistična revolucija pognala v svet, ne da bi tam iskali ugodja ali bogastva, ampak v pričevanje, da je boj za narodne svetinje stalna naloga vseh, ki resnično ljubijo svoj narod.
Kot tudi v pričevanje, da deset tisoče in tisoče, ki danes nimajo na svoji zemlji ne imena ne groba iz iste ljubezni darovali svojo mladost, svobodo in končno svoje življenje.
Prav kakor se ljubezen do človeštva pričenja pri ljubezni do lastnega naroda, tako se ljubezen do naroda pričenja v ljubezni do staršev in prednikov.
Takrat ko teh ne bo več, Vas bo Vaša vest spraševala ali ste izpolnili vse kar so vaši starši pričakovali? Vaši starši so vzdržali, kljub težavam, zdaj je naloga na Vas, da vzdržite, da si boste nekega dne segli v roke z našimi bratje in sestrami izpod Triglava, takrat bo ponovno nad našo očetnjavo: zabliščala SVOBODA.
SVOBODA SLOVENIJI!
SVOBODA UKRAJINI!
Mar 07, 2015