Spoštovane vztrajnice in vztrajniki, dragi prijatelji! Dolge mesece že vztrajate in dolge mesece skupaj verjamemo, da kljub padcu pravosodnega sistema v naši domovini še obstaja upanje, vera, da zaživimo v pravni državi in ne državi, ki jo vodijo politično motivirani procesi, selektivno posredovanje informacij, javni linč, vse za to, da se onemogočijo spremembe, da se zatre možnost za pravično in demokratično družbo, v katero sam nikoli ne bom nehal verjeti. Zato smo tudi danes tu. Da se borimo.

Družba, v kateri živimo, ni družba pravičnosti. Narod, ki ne pokoplje svojih mrtvih, se ne more razvijati, ne more rasti, ne more živeti. Gre za osnovne civilizacijske norme, ki se jih v naši državi ne spoštuje. Zato capljamo na mestu, oz. že tonemo. Zato se ne razvijamo ne po človeški, družbeni niti gospodarski plati. Ker živimo v državi, kjer je pravičnost drugorazredna tema, oz. sploh ni tema.

Če med ljudmi ni zaupanja v pravosodni sistem, vladata nezaupanje, strah in negotovost. Domovina mora državljanom vlivati zaupanje in varnost. Danes pa se zdi, kot da je biti domoljub, nekaj slabega, nazadnjaškega, nekaj kar ne sodi v »moderno družbo«. A ravno ta »moderna družba« je tista, ki prihodnjim generacijam ne posreduje več pravih sporočil. Ni sposobna posredovati, se soočiti in sprejeti  prava zgodovinska dejstva. Neme žrtve, brez nagrobnikov in križev pričajo o zločinih nekega sistema, a glas mrtvih ne seže do tistih, ki sistem krvnikov še vedno poveličujejo. Taka družba ne nudi varnosti, taka družba ne omogoča osnovne pravice, ne omogoča varnosti pred tem, da se ne bomo morda vsi tisti, ki nismo na »pravi strani« znašli na zatožni klopi zrežiranega sodnega procesa. A »prava stran» mora postati edino tista, na kateri vlada pravičnost. Od tega cilja ne smemo dvigniti rok. To je cilj, za katerega se je potrebno boriti in z močjo besede, močjo argumentov in močjo resnice venomer dokazovati, da je pravičnost civilizacijska nuja. Zato se bomo borili, da bo tudi v naši državi pravosodje pričelo delovati. Da politične likvidacije več ne bodo opcija oziroma celo praksa.

Borimo se, da se z vsakim premoženjem  v naši domovini ravna gospodarno. Gospodarnost je predpogoj za razvoj. Prekiniti je potrebno nekatere tokove moči in denarja, ki so razlog, da je državno premoženje v trenutnem stanju. Več kot očitno je, da državno premoženje potrebuje dobrega gospodarja, lastnika, ki ga trenutno nima. Privatizacija, spoštovane vztrajnice in vztrajniki je nujna. Podjetja, ki so v državni lasti, morajo najti dobrega gospodarja, ne pa služiti trdnim monopolom in ne-transparentnim denarnim tokovom, medtem, ko podjetja ustvarjajo izgube. Temu je potrebno narediti konec!

Spoštovani, ko se takole že dolge mesece srečujemo, se svoboda in pravičnost zdita zelo oddaljena. A v tekem stanju je najpomembneje ne obupati. V prvi vrsti moramo sami postati sprememba, ki bi jo radi videli v svetu, kot je nekoč povedal velik človek, ki je na svoji koži občutil veliko krivic.

A zbrani tukaj, na domovino, v kateri prevladujejo krivice, ne pristajamo. Še bomo skupaj. Še bomo vztrajali. Ker verjamemo in ker ne bomo nehali verjeti, ker je svoboda blizu. Na kaj drugega ne pristajamo.