Spoštovani, najprej bi se Vam iskreno zahvalil, ker ste dovolili, da smem danes govoriti pred vami. To storim izjemno rad, ker se tako aktivno udeležujem najdaljšega političnega protesta v slovenski zgodovini, še bolj pa zato, ker vztrajate v zahtevah za resnico in pravico nad katerima so že mnogi obupali.

V ponedeljek smo iz medijev zvedeli, da je Evropska komisija ugotovila, da se je neodvisnost sodstva v Sloveniji še poslabšala. In to v državi, kjer sodstvo ne more trditi, da je podhranjeno, saj ima Slovenija največ sodnikov v Evropi na 100 000 prebivalcev. Dejansko je Evropska komisija potrdila tisto, zaradi česar že toliko časa potekajo tukajšnja zborovanja.

Včeraj, v torek, smo lahko v Studiju ob 17h na prvem programu slovenskega državnega radia poslušali, kaj menijo o tem pravosodni minister ter dr. Fišer in g. Masleša. Zanimivo je dejstvo, da nihče med njimi ni popolnoma zavrnil evropske ocene, so jo pa skušali relativizirati – zmanjšati težo njene vsebine in vrednost. Tako pravega soočenja z njo v bistvu ni bilo.

Na podlagi njihovega komentarja evropske ocene in prikaza stanja slovenskega sodstva lahko ugotovimo naslednje. Slovensko sodstvo se v slovenske osamosvojitvene procese ni vključilo. Zamenjavo nekdanjega totalitarnega sistema z demokracijo  razume eden izmed sodelujočih  kot sovražni prevzem. Ne sprašuje se, zakaj imajo ljudje o sodstvu tako mnenje. Odgovarjamo, da zato, ker državljanom ne priznavajo pravice pripomb in kritike. Pa so sodbe v imenu ljudstva. Katerega? Očitno od njih izbranega. Trdijo, da so pripravljeni samo na argumentirano in strokovno razpravo. Očitno si predstavljajo, da bodo sami določili ljudi s katerimi se bodo pogovarjali. Vsi vemo, da g. Masleša še aktivnemu ustavnemu sodniku ne dovoli povedati svojega strokovnega mnenja. Izražanje nezadovoljstva z razmerami v sodstvu in zahteve po spremembi razumejo celo kot histerične napade, tukajšnje zborovalce pa kot nerazsodne in nezrele ljudi, predvsem pa sodstvu sovražne.   Za vsako spreminjanje razmer je potreben dialog. Da se ta lahko vzpostavi, pa je treba nasprotno stranko jemati resno in spoštljivo ter prisluhniti njenim trditvam. Domišljavost in aroganca ne omogočata dialoga. Norčevanje in poniževanje ne pelje nikamor. Pogledi g Masleša na demokracijo in državljane ne dosegajo niti minimalnih civilizacijskih standardov. Da o potrebni politični kulturi niti ne govorimo. Zaničevanje navadnih državljanov, delovnega ljudstva, imenujejo jo ulica, v imenu katerega so desetletja vladali, postaja značilna karakteristika nekdanjih oblastnikov in njihovih pristašev.

Stanja v slovenskem sodstvu nobeno dejstvo ne ilustrira bolje kot vsem znana fotografija sodnice s Titovko in jugoslovansko zastavo z rdečo zvezdo v roki. Si lahko predstavljate, da bi se kaj takega zgodilo v nekdanji Jugoslaviji, si lahko predstavljate, da bi v današnji Nemčiji nek sodnik mahal z nacistično zastavo in poveličeval Hitlerja. In to trezen! Povsem nemogoče. Gotovo pa bi bilo  možno v današnji Rusiji, mogoče v Srbiji, Makedoniji, Bosni, že na Hrvaškem gotovo ne. Sodnici, ki je tako javno manifestirala svojo ideološko in politično usmeritev, ne bi pripisovali nekega globjega pomena, če bi sodstvo to vsaj obžalovalo. Nič se ni zgodilo. Dejansko odkrivamo, da je slovensko sodstvo ena zadnjih trdnjav nekdanjega totalitarnega komunističnega režima. Od njega se doslej še ni distanciralo. Letos bo preteklo 70 let od konca II. svetovne vojne, po kateri je bilo na smrt, predvsem zaradi nasprotovanja komunizmu, obsojenih okoli 250 ljudi – za eno vaško pokopališče. So se slovenski sodniki  kdaj zaradi sodelovanja pri teh političnih umorih  vsaj kdaj diferencirali od tega, če že ne obsodili in obžalovali lastna dejanja. Nikoli! Še več. Iz njihovega javnega nastopanja, mislimo predvsem na g. Maslešo je razvidno, da so kritiki sodstva za njih politično-ideološki nasprotniki,  pripadniki demokratičnih strank, zlasti sedanje največje opozicijske. G Masleša lahko stokrat zanika, da ni govoril o tepihovanju Slovenije. Ne moremo mu verjeti, če stalno posredno ponavlja svoj prezir do slovenske osamosvojitve in demokracije. Slovensko sodstvo se ne zmore odmakniti od povezanosti z določeno politično opcijo, kar še posebno kažejo njegovi najvišji predstavniki s  sodelovanjem na nekaterih izrazito ideoloških proslavah z komunistično ikonografijo. Očitno ne sprejemajo dejstva, da je bila pri nas med II. svetovno vojno revolucija, državljanska vojna in vse kar je s tem povezano. Sodniki bi morali biti do te tragedije skrajno občutljivi. Tako pa najvidnejši med njimk sodelujejo pri sejanju in širjenja sovraštva, kar je, kot posledica nekdanjih razrednih stališč do političnih nasprotnikov,  rak rana bivših postkomunističnih držav.

Vodstvo slovenskega sodstva razume kritike, tudi tukajšnjih govornikov pred sodiščem, kot nedopusten in neciviliziran odnos do sodstva. Nimajo nas za enakopravne državljane. Enostavno niso pripravljeni razumeti, da si tudi mi želimo dobro in urejeno sodstvo, tudi nam ni vseeno, če celo v tujini ugotavljajo, da v Sloveniji narašča nezaupanje v sodstvo. Vodstvo slovenskega sodstva očitno dojema državo Slovenijo še vedno kot razredno tvorbo, kot  državo vladajočega ideološkega razreda. Mi, ki smo aktivno sodelovali pri slovenski osamosvojitvi, jim želimo  dopovedati in to je naša temeljna pravica in dolžnost, ki je nam ne more nihče vzeti, da je demokratična Slovenija v prvi vrsti naša, da smo za njo 1991. leta zastavljali zanjo svoja življenja, da mora sodstvo upoštevati tudi tiste, ki so skoraj 50 let zaman upali na enakopravno obravnavo pred sodnimi organi, ki smo bili ves čas drugorazredni državljani. Če bi bilo g. Masleši, ki v javnih nastopih nikoli ne skriva svojega političnega in ideološkega prepričanja  res toliko do slovenskega sodstva kot nam ob vsaki priliki zatrjuje,  bi ravno zaradi njega moral že davno odstopiti.