Dragi domoljubi in borci za pravično Slovenijo, lepo pozdravljeni. Včasih se mi zdi, da smo v želji po pravični in sodobni demokratični družbi, za katere medsebojne odnose naj skrbi vladavina prava, za to pa zaupanja vredne sodne inštitucije, nekje obtičali. Naš protest kot da naslovljenih ne zanima, ali se jih ne tiče, ljudje pa kot da so se vdali v usodo neuspeha.
Toda sprašujem se, kaj preprostemu človeku, državljanu, še ostane, ko izgubi zaupanje v pravosodni sistem, ko ugotovi, da mu je hrbet obrnil zadnji, ki bi ga moral varovati pred zlorabo oblasti. Čigava je ta oblast, katere predstavniki se skrivajo pred pogledi javnosti, katerih obrazi morajo biti anonimni in katerih premoženje je skrivnost? Ali zato, ker so neodvisna veja oblasti? Kako neodvisna, ko pa se o krivdi in nekrivdi izrekajo v imenu ljudstva? Kakšen je posamezni predstavnik takšne oblasti, ki razsoja v imenu ljudstva in krši temeljne človekove pravice in svoboščine? Spoštovani, to je posameznik, ki ne sodi v te vrste, je gnili sadež, ki gnije med zdravimi in zato med zdrave ne sodi.
Evropska komisija je v ponedeljek objavila pregled stanja na področju pravosodja v Evropski uniji, ki vsebuje pregled kakovosti, neodvisnosti in učinkovitosti pravosodnih sistemov. Glavne ugotovitve pregleda so, da se je učinkovitost pravosodnih sistemov izboljšala, vendar še vedno obstajajo razlike med posameznimi državami članicami. In kje je Slovenija? Poglejmo najprej učinkovitost, merjeno glede na povprečni čas trajanja pravdnega postopka v civilni ali gospodarski zadevi. Če je povprečen čas za rešitev sporov v sosednji Avstriji 135 dni, je pri nas 301 dni, s tem smo 9. najslabši med 28 članicami. Če pogledamo kvaliteto sodnega sistema smo po primerjalni analizi manjših sporov preko spleta čisto na repu, od možnih 700 točk, ki so jih v celoti prejele tri države (Estonija, Malta, Portugalska), jih mi nismo prejeli niti 200. Podobno in resnično zaskrbljujoča je primerjalna analiza neodvisnosti sodstva, kjer smo od maksimalne vrednosti 7 prejeli zgolj 3,4, pri tem naj izpostavim negativni trend, saj smo dve leti nazaj prejeli več, in sicer oceno 3,8. Po neučinkovitosti sodstva smo tako na 24. mestu med 28-timi članicami, z negativnim trendom, kar pomeni, da se zaupanje v pravosodje še zmanjšuje. Smo pa med vsemi članicami EU na prvem mestu po številu sodnikov na 100.000 prebivalcev.
V preteklih dneh, konec meseca februarja, nas je doletela tudi odločitev Vrhovnega sodišča, ki je odpravilo poročilo KPK zoper Janeza Janšo iz leta 2013. Sodba Vrhovnega sodišča je bila izdana zaradi kršitve temeljne človekove pravice enakega varstva pravic in pravic do obrambe. Možnost izjaviti se o dejstvih, ki so bile podlaga za odločitev namreč ni bila dana. Je imela pa ta sodba direkten vpliv na padec zadnje vlade Janeza Janše. Sodba je pričakovana, je pa popolnoma nesprejemljivo, da je trajalo več kot dve leti, da je do nje prišlo, čeprav, bi se naj zadeva obravnavala prednostno. Poročilo KPK je odpravljeno, ga ni več, so pa nastale nepopravljive posledice, ki jih danes več ni mogoče popraviti.
Pred dnevi sem brala sodbo Vrhovnega sodišča iz oktobra 2013. Sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti štirim obsojenim v letu 1947. Žal so svojo pravico dočakali v času ko so bili že pokojni. Obsojeni so bili zaradi kaznivega dejanja »širjenja propagande, ki je vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve«. Obsojeni so bili za kaznivo dejanje, ki v času, ko bi ga naj storili to sploh ni bilo, ker je bilo kot kaznivo predpisano šele enkrat pozneje. Pa če to sprejmem kot normali pojav takratnega nenormalnega časa, se sprašujem kdo lahko ustoliči takšno ravnanje sploh za kaznivo dejanje?
V tej žalostni zgodbi štirih slovencev, je pomenljiv del razlage senata in poročevalke Barbare Zobec, ki se glasi: »Zahteve za varstvo zakonitosti sicer vsebujejo še številne očitke kršitev procesnega zakona, in sicer, da je preiskavo izvajala tajna politična policija UDV, ki je bila po ugotovitvi Ustavnega sodišča RS zločinska organizacija pod vodstvom totalitarne komunistične partije, da obsojenci niso imeli zagovornika vse do glavne obravnave, ne glede na to, da jim je bila odvzeta prostost, da jim obtožnica ni bila nikdar osebno vročena, da so se z njo seznanili šele na glavni obravnavi, da sodba ni z ničemer obrazložena, itd., vendar pa Vrhovno sodišče glede na to, da je ugotovilo kršitev materialnega zakona in vse štiri obsojence obtožbe oprostilo, navedenih kršitev ni presojalo.«
Navedenih kršitev ni presojalo… pa bi jih moralo, moralo zaradi tega, ker sodniki niso sodili v imenu ljudstva temveč v imenu zločinske organizacije in totalitarne komunistične partije. S svojim delom so skrbeli za vladavino zločinske organizacije in totalitarne komunistične partije in ne za vladavino prava. Govoriti bi morali tudi o imenih in priimkih, in zanima me koliko je jih je končalo med uglednimi profesorji ter pomembnimi uslužbenci državnih inštitucij.
In tako kot takrat se zdi, da je še danes v Slovenij zakoreninjeno mišljenje s prakso, da je sodniško delo nekaj svetega, nedotakljivega, popolnega in nezmotljivega. Zdi se pa tudi, da to prepričanje živi še samo v lastni vrsti, v javnosti vse manj. Vendar kot sem že povedala, to gnilo sadje je potrebno izločiti, da bomo lahko kot ljudstvo zaužili samo zdravo sadje.
Dragi domoljubi, zbiramo se in se bomo vse do takrat, ko bo naša Slovenija pravična, svobodna in demokratična.
Mar 16, 2015