Spoštovane vztrajnice in vztrajniki! Zadnjič je iz pred stavbe Vrhovnega sodišča govoril njihov predstavnik za stike z javnostjo, ki je komentiral neko mednarodno oceno slovenskega sodstva rekoč, da je za slabo oceno sodstva v dobršni meri krivo javno kritiziranje sodstva in njegova politizacija, da pa je sodstvo samo naredilo velik napredek pri zaostankih in tako izboljšalo svojo podobo, kolikor je to v njegovi moči. Ob taki oceni se seveda vprašaš, ali vsi živimo na istem planetu ali ne?
Če bi v Sloveniji delovala pravna država potem bi sodstvo na vseh stopnjah odločanja nam državljanom dajalo določeno gotovost v zadevah pravičnosti. Ker pa nam te gotovosti ne daje, se smemo vprašati, zakaj ne? Ne samo zaradi tega, ker se pravno enostavni in pregledni primeri nepotrebno dolgo zavlačujejo, ne samo zaradi tega, ker so v zaporu ljudje, ki bi tam ne smeli biti in na prostosti drugi, ki bi tam morali biti. Ne samo zaradi tega, ker se imajo sodniki pravico kdaj zmotiti in jih višja instanca korigira in tudi ne zaradi tega, ker so nekateri primeri v javnosti daleč predimenzionirani, drugi pa potlačeni.
Slovensko sodstvo nam ne daje občutka varnosti in pravičnosti zato, ker se ni otreslo svojega zgodovinskega bremena, ki ga vse v naš čas uresničuje po načelu cilj posvečuje sredstvo. To načelo je vodilo t.i. revolucionarno pravo, ki se je požvižgalo na pravna spoznanja in načela, katerih razvoj je trajal več tisočletij dolgo, že pred rimskim pravom od Hamurabija naprej. V dolgi dobi oblikovanja pravnega reda se je izoblikovala praksa, ki je po eni strani postavljala trajna načela in principe, po drugi strani pa postopke, ki so posameznika varovali pred samovoljo in zlorabo. Revolucionarno pravo je vse to zavrglo in postavilo pravni red v službo enega samega cilja, t.i. brezrazredne družbe, oziroma komunistične družbe. Tako po več kot sedemdesetih letih odkopljemo posmrtne ostanke ljudi, ki jih je justificiralo pravo, če temu sploh lahko tako rečemo, ki je delovalo po načelu cilj posvečuje sredstvo. Cilj je bil absolutna oblast, odprava privatne lastnine, ideološka hegemonija, odprava religije, nova materialistična kultura in novi človek. Za doseganje teh in podobnih ciljev je bilo dovoljeno vse: krasti, lagati, ubijati, vzeti dekle ali ženo svojega bližnjega, preganjati vero in njene institucije, uničevati družino in pričati po krivem pred predstavniki tajne policije. Ker je vse to bilo dovoljeno in dejanski nikoli dosledno prepovedano, živimo v državi, ki s pravnim redom ne zagotavlja pravičnosti in miru, vsem državljanom brez izjeme. Načelo cilj posvečuje sredstvo je ostalo naprej v veljavi, s to razliko, da so cilji skorajda nespremenjeni, sredstva pa veliko bolj prefinjena in težje prepoznavna.
Na mesto nacionalizacije, ki je bila kraja nacionalnih razsežnosti, imamo preprečevanje privatizacije. Namesto odkrite laži imamo prevare, med katerimi so najbolj očitne volilne, ko se za lažnimi novimi obrazi skrivajo stare prakse. Na mesto fizičnih likvidacij imamo medijske, ko režimski mediji oblatijo določene osebe do te mere, da medijsko odvisen del prebivalstva bruha žveplo in pepel na ljudi, ne da bi se enkrat samkrat vprašalo, kaj je res in kaj ne. Vzeti ženo ali dekle svojega bližnjega ni samo privilegij oblastnikov ampak je postala ljudska folklora, ki jo propagira vsa pritlehna in obscena medijska big brathers kultura. Vero in njene institucije se naprej preganja, tako na področju vzgoje in izobraževanja, kakor na področju javnega zasramovanja. Na družino se spravljajo z redefinicijo pod krinko uresničevanja človekovih pravic in denuncijantstvo ali ovaduštvo je postalo privilegij za to postavljenih institucij kot je npr. protikorupcijska komisija.
Te dni se je starosta slovenskega pravnega reda g. Bučar pred javnostjo spraševal, zakaj drsimo nazaj v totalitarizem. Kot običajno je spet vsega bila kriva politika. A to ni točno. Kriv je pravni red in pravna stroka, ki se pusti instrumentalizirati politiki. Kriv je pravni red, ki deluje po načelu, da cilj posvečuje sredstvo, kar pomeni, da če si je del politike zadal cilj, da onemogoči drugi del politike, zato uporabi pravni red in kvazi pravne institucije.
Revolucionarno pravo je uporabljalo najbolj groba sredstva za doseganje svojih ciljev. Nasledniki te tradicije pa so se izurili v prefinjenih zakonih in proceduralno zapletenih postopkih, s pomočjo katerih dosegajo žaljene cilje. Volk dlako menja, nravi pa ne. In ker je temu tako, smo Slovenci in Slovenke vsak dan bolj drug drugemu volk in ne človek. Zato je potrebno vztrajati, da se zagotovi pravni red, ki bo imel za cilj pravičnost in mir.
Mar 21, 2015