Danes je materinski dan. Danes je dan tudi vseh žena, ki niso bile matere, a so rodile duhovne otroke: vzgojiteljice v vrtcih, učiteljice v šolah, zdravnice, kmečke žene, pisateljice, umetnice.

Toda na prvo mesto postavim ženo vseh žena in mamo vseh mater, Marijo, Božjo mater. Postavili smo mnogo svetišč njej v čast. Ivan Cankar pravi, da smo Marijin narod. In da smo v tisočletju in več obstali, se lahko zahvalimo rožnemu vencu in Bogkovemu kotku, pod katerim se je molilo v vsaki kmečki hiši.

Na kratko naj povem, kako so slovensko mater in ženo opevali naši pesniki in pisatelji. Ivan Cankar je svoji mami postavil spomenik v romanu Na Klancu. Pred nami vstane trpeča mati in žrtvujoča se mati za svoje otroke. Tako je naš največji pisatelj postavil svoji materi in mnogim nepoznanim slovenskim materam spomenik ljubezni in jim nadel svetniški sij. Tudi naš največji pesnik France Prešeren je nosil  mater v svojem srcu. Mati je malo pred smrtjo napisala poslovilno pismo svojemu sinu Francetu:
- »Mene ne boš več videl. Bom umrla. Morda ti prideš prvi za menoj.
Zato uravnavaj tako svoje stvari, da bo prav. Kako fleten otrok si bil tam v Vrbi. Glej, da boš enako lep zapustil svet!«
Ko je Prešeren to bral, so se mu ulile po licih solze, kakor grah debele in segel je vedno znova in znova po pismu. Hvalo slovenskim materam opeva tudi Ivan Tavčar v »Cvetju v jeseni«, kjer pravi, da slovenska žena drži tri vogale hiše. Tudi Alojz Gradnik in Srečko Kosovel sta posvetila nekaj pesmi svojim materam. Za Srečka Kosovela je v pesmi Slovenska balada mati tudi domovina, kateri pesem v tujini ne more zapeti.
Naj omenim še našo največjo pesnico Lili Novy, ki je ob smrti svoje mame napisala pesem Vse teče:
 

»Mi vsi smo kakor na palubi,
In plovemo v neznano stran;
Zato trenutka ne izgubi,
In, kar s teboj potuje, ljubi,
Dokler ti svetli čas je dan,…«

Upam, da se moški ne boste čutili izvzeti, ko tako hvalim naše žene in matere. Zato vam navajam še malo znano Prešernovo pesem, ki jo je v veseli pivski družbi, kakor iz rokava stresel:


»Kar je telo brez glave,
Kar je miza brez nog,
Kar je vojska brez slave,
Kar je sodček brez dog,
Kar je čevljar brez podplatov,
Kar je lonec brez dna,
Kar je sultan brez dukatov,
Je ženska brez moža.«

Vendar si žene lahko priznamo, da smo bile v zgodovini precej zapostavljene. Obstaja knjiga Pozabljena polovica - portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, ki jo priporočam v branje. Iz nje bi lahko
naštela 100 in več pomembnih žena v naši kulturi, literaturi in družbenem življenju. Omenim naj samo Magdaleno Gornik, ki je živela v drugi polovici 19. stoletja, mistikinjo na Gori pri Sodražici, ki je vse
svoje trpljenje darovala za naš narod. Pa morda še Ivano Kobilico, največjo slovensko slikarko, in Ljubo Prenner, odvetnico, pisateljico, ki je pogumno zagovarjala resnico o povojnih političnih procesih. Omenim
tudi Mimi Malenšek, morda našo najboljšo pisateljico, nedavno umrlo avtorico mnogih povesti in biografskih romanov naših pomembnih pesnikov in pisateljev.

Posebej pa bi izpostavila v našem sodobnem času živečo in nedavno pokojno Marijo Gregorčič Kržič, pravnico in ekonomistko, dolgoletno predsednico Zveze univerzitetnih izobraženk Slovenije (ZUIS). Z njeno
pomočjo so članice pred nekaj desetletji dosegle pomembne bonitete v zvezi z družinskim zakonikom, predvsem glede porodniškega dopusta za matere in očete. Marija G. Kržič je bila velika domoljubka. V članku Ženski pogled na slovenstvo razmišlja takole: Slovenski narod naj bi bil eden najkvalitetnejših v Evropi. To je sodeč po Kraševcih pred 100 leti ugotovil avstrijski etnolog. Kraševci naj bi bili med evropskimi
etnijami najbolj vitalni, inteligentni in ustvarjalni, pa tudi humani. Take je izoblikovalo okolje, v katerem so se borili za svoj obstoj in preživetje. Tisočletna borba s kraškim golim kamnom jih je izklesala, fizično utrdila v njih žilavost in odpornost. Sobivanje s sosednjimi Italijani in Avstrijci ter srečanje z romansko in germansko kulturo jim je zbistrilo in jim izostrilo kritičnega duha, da so od sosedov prevzemali le tisto, kar so smatrali za dobro. Odprtost k morju pa jim je izoblikovala širino duha in srca. Krščanstvo so živeli. Na Višarje so romali peš preko 400 km v obe smeri… Uporno in dostojanstveno so stali na braniku slovenstva na
obrobju nad Tržaškim zalivom. Če bi Cankar poznal Kraševce, ne bi mogel pisati o »narodu hlapcev«!!
Stike s sosedi, predvsem z Italijani, so imele v glavnem ženske… A ostale zveste slovenstvu!

Ob koncu mojega razmišljanja o materinstvu naj se spet vrnem k najboljši materi, Božji materi Mariji. Marija je tudi najpogostejše žensko ime na slovenskem. Vsi vemo za njena že 33-letna prikazovanja v Medjugorju in kako nam prihaja na pomoč. Naj omenim nekaj stavkov iz njenih sporočil.

»Apostoli moji – pomagajte meni moliti za tiste,
Ki niso spoznali ljubezni mojega sina.
Moj sin mi je obljubil,
Da zlo ne bo nikoli zmagalo,
Ker ste tu vi, pravične duše!
Vi ste tu, ki si prizadevate moliti s srcem,
Vi, ki razumete, da je življenje en sam migljaj…

Vse nas vabim, da se odločimo za romanje v Medjugorje, ki bo konec maja. Tako bomo pomagali izpolniti Materino naročilo; pomagali bomo sebi in svojemu narodu.