Spoštovani! »Pravico ste zaprli v to veliko hišo, da bi ne mogla v svet? Zaklenili ste jo dvakrat, zapečatili ste jo devetkrat, da bi se ne izgubila na cesto, da bi je ne srečal Jernej? Ampak ukanili ste se, ko ste tako storili, niste poznali Jerneja! Iskal jo bom, pa če je zakopana v zemljo tako globoko kakor moje delo. Kopal bom, lopato bom vzel in bom kopal, dokler bodo zmogle te moje stare roke! /…/ Zakaj ne hiše pravice, hišo laži, hinavščine in razbojništva ste postavili. Niste služabniki božje besede in postave, pač pa služabniki satanovi in njegove krivice.«
Tako je govoril Cankarjev hlapec Jernej, ko je priromal v Ljubljano na sodišče, prepričan, da bo tu končno našel svojo pravico.
Z nostalgijo se spominjam kritičnih in živih razprav dijakov v prvih letih po osamosvojitvi Slovenije, ko smo obravnavali različna literarna dela, in prvih generacij maturantov, ki so zrelo in izvirno pisali eseje o Smoletovi drami Antigona, Bartolovem romanu Alamut, romanu Zločin in kazen F. M. Dostojevskega in drugih literarnih besedilih … V vseh teh delih smo se lotevali tudi temeljnih bivanjskih, etičnih in družbenih vprašanj, ki so še kako živa tudi v današnjem času. Toda danes je, paradoksalno, obravnava literature za gimnazijskega učitelja slovenščine postala poseben problem, čeprav že več kot dvajset let živimo v demokratični državi. Dijaki namreč prihajajo iz različnih družin, nekateri polni ideološke nestrpnosti do verskih tem in nasploh do drugače mislečih. Tako ob izbranih svetopisemskih zgodbah, ki jih po učnem načrtu obravnavamo v 1. letniku gimnazije, posamezniki glasno protestirajo, da jih Sveto pismo ne zanima, eden izmed njih mi je celo zabrusil, da on tega ne bo bral, ker da so v njegovi družini vsi komunisti. Nekateri četrtošolci se pritožujejo, češ da vnašamo v pouk tudi verske in politične vsebine, pri čemer jih moji argumenti, da so te vsebine sestavni del obravnavanih literarnih del in njihovih aktualizacij, ne prepričajo. Ob obravnavi Smoletove Antigone, ki jo je idejno mogoče interpretirati tudi v povezavi s slovenskimi povojnimi poboji in, seveda, civilizacijsko pravico slehernega človeka do pokopa, sem letos doživela pravi revolt enega izmed maturantskih oddelkov, češ, da jih, čeprav ne dvomijo v te povojne krvave dogodke, s takšno interpretacijo Smoletove drame vznemirjam. Prav nič pa jih ne vznemirja rdeča zvezda na majici sošolca iz prve klopi.
Seveda je omenjena problematika veliko širša in kompleksnejša, saj sega na vsa družbena področja, šola je le eno izmed njih. Medtem ko je literarna zgodovina po osamosvojitvi opravila svoje delo in vzpostavila kritično distanco do polpretekle zgodovine ter s tem osvobodila srednješolskega slovenista nekdanjih predpisanih ideoloških okvirov in mu omogočila objektivnejšo interpretacijo in vrednotenje slovenske sodobne, še zlasti medvojne in povojne literature, se zdi, da sta zgodovina in sociologija obtičali na mestu. Učni načrti med temi humanističnimi predmeti sploh niso usklajeni, kar najbolj bode v oči v zadnjem letniku gimnazije. Medtem ko učni načrt slovenske književnosti že v tretjem, predvsem pa v četrtem letniku zajema vojno in povojno književnost z avtorji, ki so bili ali zamolčani (ob Kajuhu in Boru dijaki spoznajo tudi Balantiča in Hribovška) ali pa so doživljali nasilje povojnega totalitarnega režima (med njimi spoznajo Kocbeka, Zajca, Strnišo, Zupana, Kovačiča, Rožanca in Jančarja), se pri zgodovini šele v zadnjih tednih pred maturo ukvarjajo s povojnim časom in osamosvojitvijo. Zdi se, kot da se avtorji učnega načrta in pisci zgodovinskih učbenikov omenjenim perečim temam raje izogibajo. Zakaj je tako, ni ravno težko ugotoviti. Odgovor nam med drugim nazorno razkrivajo tudi zadnji aktualni dogodki okrog »9. maja«. Samo ideološki zaslepljenci ne vidijo ali nočejo videti, kako vztrajno poizkušajo še vedno vase zaverovani pripadniki nekdanjega komunističnega »novega razreda« (po Đilasu) ohranjati revolucionarno »rdečo zvezdo« in vse, kar pooseblja, še zlasti pa svoje privilegije. In pri tem vedno znova zlorabljajo tiste Slovence (od Tigrovcev do navadnih partizanov) , ki so se iskreno borili za osvoboditev izpod okupatorja, ne pa za revolucionarni prevzem oblasti po vojni.
Menim, da se apatija dijakov do temeljnih etičnih in družbenih vprašanj pri obravnavi učne snovi humanističnih in družboslovnih predmetov samo še poglablja. Teorija in praksa sta si tako daleč, da bolj ne bi mogli biti, oziroma kot se zdita tuja koprski Titov trg in fakulteta za humanistiko na njem. V sklopu gimnazijskih evropskih oddelkov nam je bila npr. predstavljena vizija sodobne šole, ki naj bi izobrazila in vzgojila vsestranskega, razgledanega, svobodnega, kritičnega, empatičnega, za izzive časa, družbe in sveta usposobljenega mladega človeka. Ali slovenska šola, takšna kot je, sploh lahko uresničuje naštete cilje?
Menim, da ne! Zakaj? Ker so družboslovni in humanistični predmeti še vedno bolj ali manj (pač odvisno od posameznega učitelja) ideološka valilnica »starih resnic«, saj je tako med učitelji kot med dijaki kritičnost, ki naj bi temeljila na dejstvih, analizah in sintezah, nezaželena. In sicer zato, da nekdanji režimski »novi razred« tudi v osamosvojeni Sloveniji ohranja »svoje resnice«, o katerih so me pri zgodovini in samoupravljanju s temelji marksizma poučevali v socialističnih časih. Da komunistični propagandni stroj še vedno dela s polno paro, kažejo tudi zlorabe osnovnošolskih otrok, ki jih za mobilizacijske namene pripadnikov t. i. novega demokratičnega socializma »šemijo« s preživelimi revolucionarnimi simboli.
70 let po koncu druge svetovne vojne in 25 let po osamosvojitvi Slovenije so še vedno raztresene človeške lobanje in kosti medvojnih in povojnih revolucionarnih pobojev po grapah, v gozdovih, kraških breznih, strelskih jarkih in opuščenih rudnikih. Včasih se mi zazdi, da slišim, »kako grobovi tulijo«, kako svojci pobitih naskrivaj pritajeno jočejo … Tudi v današnjem času je, žal, še vedno veliko ideološke nestrpnosti do tistih, ki si »upajo« govoriti in pisati o medvojnih in povojnih zločinih. Postajajo osovraženi in zasmehovani »zbiralci kosti«. Pa tudi sicer ignoranca in obrekovanje ljudi, ki se trudijo v naši državi vzpostaviti civilizacijske in humanistične norme, nikakor ne pojenjata. Izločevalne metode so premo sorazmerne z družbeno vlogo posameznika. Dlje kot seže njegov vpliv, ki bi lahko zamajal še vedno strogo zaprto slovensko postkomunistično družbo, bolj aktivna in »izvirna« sta skorumpirani novinarski ceh dominantnih medijev in sodni aparat, prvi pri »ustvarjanju« ideoloških pamfletov, drugi pri pisanju skonstruiranih obtožnic. Ne le Cankarjev, tudi današnji Jernej mora pred to stavbo terjati svojo pravico – samo tako bo lahko premagal v prejšnjem režimu zapovedano hlapčevsko podrejanje eni sami zveličavni resnici! Samo tako bo ostal zvest svobodi, resnici in pravici! Tudi sama hočem kot človek in kot učiteljica ostati zvesta svobodi, resnici in pravici, saj le tako lahko ohranjam samo sebe, svojo integriteto in suverenost. Pri tem me vodi spoštovanje do dijakov. Četudi jih moje interpretacije literarnih del trenutno »vznemirjajo«, jim za nič na svetu ne bi mogla lagati!
V slovenskem šolstvu bi bilo potrebno marsikaj spremeniti. Čas bi bil, da srednješolski učitelji, ko gre za polpreteklo slovensko zgodovino, svoje delo opravljamo strokovno in odgovorno ter si nehamo zatiskati oči pred celovito resnico, češ: Dovolj je, da mladi zvedo za zmago partizanov nad fašizmom in nacizmom, ne bomo pa jim razkrivali vojnih in povojnih grozodejstev, saj bi jih s tem po nepotrebnem vznemirjali in jim kratili pravico do brezskrbne mladosti. Toda v resnici jim z zamolčevanjem »temne strani meseca« v povojnih letih in razlaganjem zgodovine NOB kot herojskega mita jemljemo bistveno. Jemljemo jim možnost, da bi sprejeli svoj narod, njegovo preteklost in samega sebe v vsej svoji človeški podobi, z vsemi odtenki dobrega, manj dobrega in slabega. Samo kdor zmore sprejeti vso resnico o sebi in zmore ljubiti samega sebe takšnega, kot je, kljub pomanjkljivostim in napakam, lahko sprejema in ljubi tudi sočloveka, čeprav je drugačen. Šele z resničnim odprtjem šolskega prostora temeljnim človeškim vrednotam, kot so svoboda, resnica, znanje, ustvarjalnost, družbena angažiranost in kritičnost, solidarnost in sočutje, pravice posameznika in njegova odgovornost, bomo mladim omogočili, da bodo odraščali v samozavestne, kritične in ustvarjalne osebnosti, pa tudi v občutljive in sočutne posameznike, ki bodo, tako kot junakinja iz letošnjega maturitetnega romana Nathalie Sarraute Otroštvo, »mislili svoje misli«. V današnjem še vedno »nečistem času« je prav spoznanje, biti JAZ, enkraten in neponovljiv, v svoji notranjosti svoboden človek, zmožen kritične distance do vseh ideologij in vsakogar, edini »garant« za polno osebno in družbeno življenje posameznika.
ZATO: SVOBODA, RESNICA IN PRAVICA SLOVENIJI IN VSEM SLOVENSKIM DRŽAVLJANOM!
Adrijana Kocjančič
May 25, 2015