Vljudno vabljeni k branju pesmi vztrajnika Viktorina Emonskega z naslovom SOVDAT IN POVELJNIK!
Bilo v dobi rimskih je cesarjev,
v Emoni, mestecu provincialnem,
na glavnem forumu prezidialnem,
v času suhih krav in brez denarjev.
Po trgu nek sovdat je paradiral,
poveljnika zagledal je v bližini,
približal se na varni mu dolžini,
sovdaško centurionu salutiral.
Sovdat ga ogovoril je z gospodom,
poveljnik pa odbil je arogantno,
zavrnil brž vojaka nonšalantno:
»Ničesar nimam jaz z gosposkim rodom.«
Sovdat bi stavil rad mu vprašanje,
saj so zato na forumu se zbrali,
da svoje bi poglede opisali,
a manjka centurionu spoštovanje.
Sovdata najprej prezirljivo vpraša,
od kod je, iz katere divizije,
da ni morda pristaš demokracije,
katere on, poveljnik, ne prenaša.
Da ni morda od tistih raportérjev,
ki so precej podobni demokratom,
tičijo veteranom le za vratom
in klika so navadnih dezerterjev.
Sovdat pove: »Sem od finančne straže«,
poveljnik skoraj se pri tem razneži,
a kmalu se od besa ves naježi,
sovdata zmerja, da grdo se laže.
Sovdat je namreč nekaj spraševal,
kar Tita centuriona je bolelo,
v glavi mu od besa je zavrelo,
najraje sredi trga bi zdivjal.
Financarji da vsi so le lažnivci,
nevedneži pa lumpi in faloti,
glede financ v permanentni zmoti,
poveljniku so popustili živci.
Sovdata končno še grdo ozmerja,
namesto salutiranja v pozdrav
označi za rogato ga žival,
s katero le bedake se primerja.
Odmev se širil je od tam povsod,
da to nazoren je nadvse dokaz,
kar rekel prej sovdatu je v obraz:
»Ne morem biti, nisem jaz gospod.«
Poveljnik služil je cesarja Tita,
zatorej mogel ni gospod postati,
se vzgajal med robatimi je brati,
bila je tisto doba srborita.
Tako zdaj vodi stare veterane,
nadel celó ime si je cesarja,
denar dobiva redno iz erarja,
parada namreč vsaka dosti stane.
Ni čudno, da propadlo je cesarstvo
pod vodstvom take vrste veteranov,
imperij staroveških pa Rimljanov
potonil v polstoletno je barbarstvo.
Viktorin Emonski
28. 5. 2015
Jun 01, 2015