KDO SO TI LJUDJE, KI NAS ZASTOPAJO – IGNORANTI DA TE KAP ?

Včerajšnja seja 2 odborov državnega zbora je ponovno razgalila glasovalni stroj Cerarjeve stranke in njenih podpornikov na levici. Ta stroj nima niti toliko lastne vsebine in lastnega samospoštovanja, da bi se vsaj skušal skriti za demokratično fasado, kot je to nekoč zmogla za današnje pojme sramežljiva LDS. Danes se namreč oblastniki (Jasna Murgel) odkrito hvalijo, kako so mogočni in kako da je državno zemljišče pred sodiščem njihova last. Niso le oblastniki ampak ob-lastniki. Poslanka SMC Jasna Murgel je namreč imela nastop, kakor da je pravkar prišla iz Murgel. Priimek ni izmišljen. Nomen is omen – ime pove vse. V mogočnosti in jasnosti je poslanka celo prekašala ministra Klemenčiča. Klemenčiču, je bilo vsaj hudo nerodno in se je jecljavo opotekal med priznanjem svoje izjave na TV Bobovnik – da protestniki lahko ostajamo – tam kjer smo, in na drugi strani obtoževanjem druge strani, ki naj bo kriva, da se on z njo noče soočiti. Po tej zadregi je minister kar nekako mrknil s seje, ko ni mogel  zanikati, da njegove obljube ne zdržijo več kot 24 ur. V tem je minister celo prekosil svojega šefa – Cerarja. Jasna Murgel pa je bila za razliko od Gorana jasna, JASNA brez zadrege, ko je prosto po Dolancu izjavljala tole bistvo: mi smo vse, vi niste nič, mi imamo oblast, kajti če ne bi bilo tako, bi jo imel nekdo drug - kot je dalekovidno rekel nekoč prvi pretendent za naslednika Tita, veliki gobar Stane Dolanc – med drugo vojno pa celo nadebudni nacist, kar je živ dokaz da gredo iste in sorodne ideologije  iz roda v rod !

Sicer pa vsa čast Jasni Murgel, bila je Jasna, le tako naprej– samo priimek Murgel ji priporočam zamenjati, ker jo, tak kot je - preveč razkriva. Upam, da ji bo  naš pesnik Viktor, dal kak manj zveneč priimek in ji  posvetil kako pesmico – recimo pod Jasni-nim murgelskim oknom.

Poleg ministra pa je včeraj v DZ enako ali še bolj blestel najbolj uspešni begavec  med poslanci Jani – Moederndorfer. Velika škoda bo, ko ga po novih volitvah ne bo več v parlamentu. Sicer pa skušajmo razvozlati kdo je on. Priimek je nekoliko zapleten. Da bo stvar lažja bom priimek razdelil na dva dela, in to kar dobimo sta dve besedi - moderni dorfer, kar pomeni moderni vaščan ali kmet. V tem primeru kmet, ki skuša narediti štalo v parlamentu ali iz parlamenta štalo, vsekakor pa kmet, ki zna in skuša potem to štalo obvladati fizično in duševno z vpitjem - jezikom in rokami.

Ampak naj bo dovolj o Janiju.  Raje  ga povabim, da pride na naše proteste, kajti Jani stalno nekaj protestira in krili z rokami, mi pa take rabimo. Če pride Jani se bo Masleša zamislil.  Edino kriljenja z rokami ne bo mogel izvajati povsem originalno, ker to že dela konkurenca onstran ceste. Oni celo krilijo z zastavami ne samo rdečih, pač pa tudi črnih  komunistov, z zastavami islamskih teroristov.

Izkušnja včerajšnjega parlamentarnega dne je dragocena. Predsedniku odbora 2014  Alešu predlagam, da v program shodov uvrstimo tragikomične skeče Jasne iz Murgel, Janija iz moderne vasi –  in Gorana Klemenčiča iz stavbe Nacionalnega preiskovalnega urada – NPU, v katerem je Goran Klemenčič prvič izgubil  svojo nedolžnost, drugič pa jo je nato kot šef KPK.

Drage vztrajnice in vztrajniki, tole je bilo za uvod. Resničnost pa je bolj resna in kar kliče po spremembah. Našega boja še ni konec, naš boj se šele začenja. Včeraj so ga Jasna, Jani in Goran sicer hoteli ustaviti – celo predlagali so, da se nas na nek način deložira – ne vem sicer kam, kajti predlog še ni jasen, je šele v Bavconovem osnutku?  Ampak, bolj ko bodo ta boj  ustavljali, močnejši bo in več ljudi  ga bo podprlo. Mi nismo kot Kučanovi - z razrednim  sovraštvom impregnirani vstajniki, mi tukaj smo vztrajniki in demokrati – pravzaprav kot prvi kristjani v katakombah in kot še edini redki antifašisti v današnji Sloveniji, morda celo v Evropi.

Smrt fašizmu – svoboda narodu je tigrovsko geslo, ki so ga posvojili komunisti, tako, da so ga potem lahko uporabljali proti svojim nasprotnikom – mnogim pravim rodoljubom, antifašistom. V Ribnici so pred nedavnim ljudje zahtevali, da se s spominskih tabel žrtev antifašizma odstranijo imena tistih ljudi in rodoljubov, ki jih niso likvidirali Italijani, ampak VOS-ovski rablji - slovenski boljševki. Zdaj so te žrtve marsikje povsem po krivem proglašene za žrtve Italijanskih fašistov. Perverzno in sramotno je, da se nam zgodba iz Katynskega gozda na Poljskem, ponavlja tudi v Sloveniji. Ampak dokler je to skrito, ni ljudem očito in je vse mogoče. V poljskem Katynu so Sovjeti uprizorili pomor poljskih oficirjev, nato pa so ga pripisali Nemcem.   Izgledalo je že, da bodo rablji  ostali večno skriti. Ampak celo v Putinovi Rusiji, kjer ubijajo protirežimske novinarje, je prišlo na dan to, da je bil to zločin Sovjetske vojske.

Tudi v Sloveniji prihajajo  na dan nove stvari, kajti TIGR je ušel iz kletke, kljub Spomenki in generalu Kranjcu, ki se v Delu na veliko trudita, da bi informacije o TIGRU in njegovih žrtvah sfrizirali, na  Kučanovsko neugotovljiv način. In kljub režimskemu društvu TIGR, ki ga obvladujeta  ZZB in UDBA in katerega funkcionarji se ne želijo legitimirati in identificirati glede funkcij, ki so jih opravljali in jih še opravljajo, nekoč v partiji, zdaj pa v ZZB in drugje.  Od spomina na TIGR je ostalo s strani levice samo zanikanje in relativiziranje pomena TIGR-a, kljub temu, da je  velik zgled za našo sedanjost in prihodnost in zato še kako potreben.

Kdor tega ne vidi in spozna je brez smeri. TIGR je vzor domoljubja in vzor pluralizma – demokracije, ne take kot jo zdaj gledamo v parlamentu, ki je postal pozorište u KUĆI – takšno kot je bilo v prvem planu včeraj videti iz parlamenta. Kljub vlogam JASNE MURGEL, Modernemu dorferju in nacionalno preiskovalnemu  Klemenčiču.

Oni so zgled, kako Državni zbor ne bi smel funkcionirati in kakšen minister ne bi smel biti. Ampak oni imajo tolikšno večino, da delajo kar hočejo. Ali kot reče Cerar dobili smo mandat volilcev – tudi za velike svinjarije, kot bi rekla njegova mati Zdenka. To nas vodi v sklep: Vsak narod ima tako vlado, kot si jo zasluži, ta vlada pa ima narod, kot si ga ne zasluži – neskončno potrpežljiv, bogaboječ in pred oblastjo bežeč, narod kot ga še ni bilo. Kučanovemu štabu je s Patrio, z vstajami in sejanjem sovraštva vsepovsod uspelo nemogoče: spremeniti slovenski narodni začaj (v kar je menda verjel Kocbek in so se mu komunisti posmehovali).  To, o čemer so slovenski boljševiki nekoč samo sanjali so današnji post-komunisti danes uresničili.

Za konec pa samo še dva  čisto resna in praktična zakonodajna predloga ob reformnem paketu pravosodnih zakonov, ki je v pripravi.

1.      Vsak sodnik se je na zahtevo strank v postopku dolžan izkazati ljudem, ki jim sodi z verodostojnimi dokumenti o – končanem pripravništvu, končani pravni fakulteti in državnem pravosodnem izpitu (DPI). Samo potrdila o tem ne zadoščajo, kajti med njimi so nekateri DPI dobili kot darilo, drugi so ga prepisali, tretji ukradli, skratka med njimi so tudi kradljivci, plagiatorji in šušmarji.   Kaj bi rekli, da vas je operiral kirurg, ki ni to za kar se izdaja,  ampak mesar. V pravosodju delo kirurgov opravljajo (tudi) mesarji !

2.      Javnost sojenja mora biti zagotovljena 100 odstotno. Sedanja ureditev je butalska: če sodnik na obravnavi povsem neutemeljeno  in samovoljno izloči  javnost, se je na tovrstno samovoljo možno pritožiti šele ko je nekdo obsojen. Verjeli ali ne ? Izvrši pa se žali – kot nekoč v vojski.

Kršitve izločanja javnosti - novinarjev in podpornikov, je bilo zaznati tudi v mnogih odmevnih primerih. Tukaj šepa zakonodaja, pravzaprav ne , ampak služi namenu – namen pa je, da postopki ostajajo tajni.  Tako imamo, če se sodniku zahoče, še vedno tajna in na pol tajna sojenja v imenu ljudstva !

Spoštovani, toliko zaenkrat – smrt fašizmu svoboda slovenskemu narodu, svoboda ljudem !

ZA KONEC PA samo ŠE ŠALJIVA vendar RESNIČNA VEST. CERAR, pod vlado katerega je Slovenija pristala na vrhu seznama kršiteljev človekovih pravic v EU, se je v OZN zavzel za človekove pravice in demokracijo. Pri tem ni  omenil Slovenijo, verjetno je mislil Švico.   Bilo bi spodbudno, če ne bi bilo tragikomično.   bi Miro imel v mislih Slovenijo. Tako pa: Cerarjeva EITIKA narodova J-ETIKA !    

Vili Kovačič,   Državljan K.