Življenjske usode ljudi v primežu udbomafijskega pravosodja

Dober večer, dragi prijatelji.

Verjetno se vsi tukaj prisotni želimo, da bi slovenskemu pravosodju lahko začeli zaupati. Da bi pravosodni sistem, ki ima v rokah naše življenjske usode, postal pravičen -  da bi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin predstavljalo konstantno prakso in bi bilo samo po sebi samoumevno.

Opozarjala sem, da ima postkomunistična udbomafijska hobotnica neštete lovke, ne le med sodniki in tožilci, ampak tudi med odvetniki ter sodnimi izvedenci iz različnih strokovnih področjih, kot so psihiatri, zdravniki, tehnični in finančni izvedenci itn.

Prav neverjetna se zdi zgodba ljubljanskega postreščka, ki smo jo v Demokraciji zaradi obširnosti morali predstaviti v večih delih. Ta nesrečni postrešček je vse, kar si želi to, da bi prišel do sodnega procesa. Zaradi prirejenega razpisa Mestne občine Ljubljana (MOL), kar sta ugotovila KPK in kasneje tudi Upravno sodišče v Ljubljani, ter pisanja kazni mestnih redarjev so njegovo podjetje Postrešček uničili in mu s tem povzročili za 266.000 evrov škode. Od leta 2010 do danes je omenjeni gospod podal preko 70 ovadb, od tega 46 kazenskih ovadb na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani zoper sodnike, tožilce, ministre, policiste, mestne redarje, prometne inšpektorje itd., a še vedno čaka na pravično sojenje. Nezakonita signalizacija, nezakonita izdaja dovolilnic MOL sodnikom ter neraziskovanje korupcije v pravosodnem sistemu, kar bi vse morala raziskovati KPK, pa so bili zadostni razlogi, zaradi katerih si je KPK oziroma njegov tedanji vodja Goran Klemenčič prislužil kazensko ovadbo oškodovanega postreščka. Za Demokracijo je povedal, »da je bil Klemenčič prav zaradi nepoštenosti in zavestnega neopravljanja svojega dela nagrajen z mestom pravosodnega ministra, njegova žena pa je dobila odvetniške posle za vlado«.

A če se je pri Postreščku zganila postkomunistična klika, da do procesa ne pride, saj varujejo nedotakljivost ljubljanskega šerifa, pa se pri drugih zelo potrudijo, da jih dobesedno zmeljejo. Tak primer je nedvomno zadeva Patria, ki je po navodilih iz Murgel morala zastarati. O Janševi pritožbi o zastaranju bodo sedaj odločali sodniki, ki so kršili Ustavo RS. Sramotno.

A pričakovano. Saj ima udbomafijska hobotnica dolgoletno prakso, kako uničevati ljudi. Prav v novi številki Demokracije objavljamo kratek pogovor z raziskovalcem Romanom Leljakom, ki je obelodanil, da je obstaja v prostorih Sove udbovski dokument iz leta 1989, ki bi po zakonu moral biti v Arhivu RS. Ta vsebuje program dela Službe državne varnosti (SDV) za leto 1989 in sicer, »kako zapreti, uničiti in diskvalificirati vse pomembne politične akterje tistega časa na t. i. desni strani«. Če ste prebrali 'Zbrana dela udbovca Janeza Zemljariča', ki vsebuje program dela SDV za leto 1975, potem si lahko predstavljate, s čim operirajo na Sovi. Udba je v programu za leto 1989 načrtovala celo aretacijo Igorja Bavčarja, Igorja Omerze, Romana Leljaka in Mirana Lesjaka zaradi izdaje vojaške skrivnosti ter se o pomoči glede tega dogovarjala  z JLA. Zakaj je ni, bi bilo dobro povprašati takratnega predsednika predsedstva SRS Milana Kučana, saj se je en od teh dokumentov našel v njegovem osebnem dosjeju. Na seznamu, koga leta 1989 uničiti, je veliko znanih oseb, predvsem pa so bili potem ti akterji osamosvojitve Slovenije. V omenjenem dokumentu so celo predvidevali, da bodo našli primerno mlado dekle, ki bo zavedlo dr. Antona Stresa, kasnejšega nadškofa, in ga bodo na ta način kompromitirali. No, akterje osamosvojite je udbomafijski hobotnici uspelo diskvalificirati in uničiti leta kasneje. Danes so rezultati udbomafijskih rabot lepo vidni.

Zato se ne morem se znebiti občutka, da udbomafija izdeluje program dela še danes. Na to nas opozarja tudi primer enigme umora nekdanjega direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika. V priporu že enajsti mesec sedi Milko Novič. Da so morali Noviča omrežiti že veliko prej, postaja vedno bolj jasno. Najti so pač morali primerno žrtveno jagnje, človeka, ki bo najbolj ustrezal njihovim zahtevam. In naredili so grozljiv konstrukt. Konstrukt, ki sodi bolj v filmski svet mafijskih filmov. Obramba Milka Noviča sicer ves čas dvomi o nepristranosti balističnega izvedenca Franca Sabliča, zdaj že nekdanjega direktorja (funkcionarja!) Nacionalnega forenzičnega inštituta (NFL), organa, ki deluje v okviru policije. Zakaj nekdanjega direktorja? Sabliča so namreč brez medijskega pompa letos poleti potihoma upokojili. S tem pa se je tožilstvo hotelo izogniti očitkov o nepristranosti. A dejstvo je, da je Sablič izvedensko balistično mnenje, na katero se opira tožilstvo, pisal kot funkcionar! Sojenje Milku Noviču se prične 11. novembra ob 9. uri in je odprto za javnost.

Ob tem bi rada spomnila na afero Parasova v začetku leta 2013. Takratno odkritje spletnega portala Planet Siol.net bi bilo v zdravo razvitih demokratičnih državah škandal brez primere, a Slovenija to (še) ni. Naj vas spomnim, da je bil pred volitvami 2011 sodelavec Sove Sandi Bonaca, takrat aktivni član PS v Kopru, vključen v korespondenco med tedanjim direktorjem Sove Sebastjanom Selanom in vodjo koprske izpostave Sove. Iz elektronskega dopisovanja, ki ga je objavil omenjeni portal, je bilo razvidno, da so sodelavci Sove na območju Kopra večkrat zabeležili, da se v podatkih pojavljajo osebe iz političnega življenja, policije in vojske. Zapisati so morali vse, popolnoma vse! Nato pa korektno (!) obveščati sodišče. Tudi o soprogah in ljubicah! Iz tega je razvidno, da so verjetno prisluškovali točno določenim osebam moškega spola, ki so bile »uporabne« za kasnejša politična obračunavanja in medijske umore, če ne še kaj več. Kako omrežiti zdaj že nekdanjo ženo, bi vedel povedati tudi nekdanji veleposlanik v Španiji, ki prihaja iz koprskega območja, tako kot Novič. Njegove tedanje žene se je namreč »lotil« tovariš V. Gulič, čigar ime in priimek njegovega prvega tasta smo našli v Speči Udbi. Tej nesrečnici so celo za cerkveno ločitev našli duhovnika, ki je bil sodelavec Udbe, a so ga kasneje zaradi razkritja, zamenjali.

Kako ti Udba ponudi doživljensko oskrbo, le če bi delal za njih, pa bi nam lahko povedala tudi Cveta Stepanjan. Gospa se s pravosodnimi mlini že leta bori tako doma kot tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) zaradi primera njenega moža in posledic, ki jih je pri tem utrpela njena celotna družina. Zdaj že pokojni Agop Stepanjan je bil namreč leta 1984 še z osmimi soobtoženimi obsojen kot bolgarski vohun in terorist na sramotnem in umazanem montiranem političnem procesu, ki ga je speljala tedanja tajna politična policija SDV oziroma Udba. Kot vemo, so pri tem procesu sodelovali isti ljudje, ki so danes znani odvetniki, sodniki, tožilci, sodni tolmači in tako dalje. Po izčrpanih vseh pravnih sredstvih v Sloveniji je Stepanjanova na ESČP vložila tri vloge, tudi zaradi dolgotrajnost postopka, a so bile vse zavrnjene. Pod dopise se je vedno podpisala Ana Vilfan Vospernik, pravna svetovalka. Da lovke postkomunistične hobotnice segajo celo v prostore ESČP je kot prvi opozoril Franc Majcen, sicer vztrajnik Odbora 2014, ki se prav tako že štirinajst let bije boj s sodnimi mlini za pravico svojega sina, ki so mu zaradi malomarnega zdravljenja takoj po porodu uničili življenje, saj je na invalidskem vozičku, v plenicah in ne govori. Ko je Majcen izčrpal vsa pravna sredstva, se je v upanju, da doseže pravico, obrnil na ESČP. Vse njegove pritožbe je že v sprejemni pisarni zavrnila Ana Vilfan Vospernik z zlorabo uradnega položaja v imenu kar treh funkcionarjev. »Dejansko ženska zavrača pritožbe s tako ihto, da je prezrla celo to, da jih zavrača v treh funkcijah. Gospa preprosto ne dovoli, da bi se evropski sodniki seznanili z najhujšimi kršitvami človekovih pravic na slovenskih sodiščih,« je opozarjal Majcen in pri tem dodal, »da se s samimi zlorabami uradnega položaja dejansko ščitijo kršitelji človekovih pravic in kriminal, ki se dogaja na slovenskih sodiščih, tako da evropski sodniki nimajo pojma, kakšne kršitve človekovih pravic se dejansko dogajajo na slovenskih sodiščih«.

Tudi na dopisu slovenskega državljana Janeza Berceta se je znašel podpis Ane Vilfan Vospernik. Berce se prav tako že leta bori tako s slovenskim pravosodjem kot z ESČP. Njegova zgodba se je začela že leta 1989, ko sta s kolegom pristala na sodišču v istem postopku zaradi iste zadeve glede zemljišča, ki je bilo v lasti zdaj že propadlega podjetja LTH Škofja Loka. Toda Berce je bil obsojen, njegov kolega pa ne. Razlog? Slednji je bil član komunistične partije, Berce pa se je kljub nenehnemu prigovarjanju članstvu izognil. »Je bil tudi to razlog za ESČP,« se sprašuje Berce. Maja 2001 je namreč Berce, potem ko je v Sloveniji izčrpal vsa pravna sredstva, vložil zadevo na ESČP, a se je njegov odvetnik, potem ko se stvar ni nikamor premaknila, izgovarjal, da sam ne sme kot odvetnik urgirati na ESČP. Po sedmih letih je po spletu srečnih naključij in vloženi vlogi pritožbenega obrazca, na katerem je odvetnik znova poslal vse dokumente s prilogami, ESČP znova začelo zadevo reševati. Prejšnji spis naj bi se na ESČP »pomotoma uničil«. Zadeva Janeza Berceta je leto dni glede predloga poravnave potekala med Državnim pravobranilstvom RS in Vlado RS, a kot pravi, se je postopek zapletel, ko je v dopisu priznal, da sam ni bil član komunistične partije, njegov kolega pa. »Zato sem bil sam obsojen, kolega pa ne.« Postopek na ESČP se je leta 2009 »čudežno« ustavil, a po treh letih, 29. 6. 2012, je njegov odvetnik končno prejel odgovor Ane Vilfan Vospernik, da se njegova vloga »razglasi delno za nedopustno, v preostalem delu pa se izbriše s seznama zadev«.

Za konec naj spomnim, da je ena izmed kandidatov za novega slovenskega sodnika na ESČP, prav Masleševa (!) desna roka Nina Betetto, ki, kot poroča Požareport, aktivno lobira za odhod v Strasbourg - bojda na stroške davkoplačevalcev. Dosedanji slovenski sodnik na ESČP Boštjan M. Zupančič pa je znan tudi kot oseba, ki je skupaj z dr. Rajkom Pirnatom formalno predlagala Gorana Klemenčiča za predsednika KPK in še danes velja za njegovega mentorja. Mimogrede dosedanji slovenski sodnik ESČP Boštjan M. Zupančič naj bi sodeloval s KOS JLA!

Da prvega tožilca in prvega sodnika v državi ter ministra za pravosodje ne zanima, kaj počnejo njihovi podrejeni, pa je povsem jasno, saj so jih na funkcije postavili prav zaradi tega, da lahko počnejo, kar počnejo. In zdi se, da večjo svinjarijo kot si sposoben podpisati, višje prilezeš.

Zato čim prej, svoboda Sloveniji!