Vljudno vabljeni k branju pesmi Božene Repše - Kačun z naslovom ODPRTA KNJIGA ZA OTROKE, ki jo je Robert Fojkar prebral pred Vrhovnim sodiščem RS!
Odprta knjiga, takšen
je naslov,
otroku ko prišla je
zadnjič v róke,
cenena reč, ne knjiga na obroke,
razkrila mu pogled v
svet je nov.
Beseda v njej o svetu
je živalskem
in še o čem,
primernem za otroka,
v starósti, ko
navadno več ne joka
ob pravljicah in
čudežu butalskem.
In ravno pravšnjih let še mora biti,
da pravljičnosti duša
se ne brani,
s čudeži zvedavost da
še hrani,
mnenja pa, da treba
ni ji skriti.
A ko sedél ob knjigi
je odprti,
stresal glavico je
nejeverno,
kremžil se otrok je
prav čemerno,
drugam pogledi so
bili zazrti.
V družini so nato
stakníli glave,
kako da fantka knjiga
ne privlači,
čemu mrgodi se, ob
slikah pači,
saj knjiga ta je
pravljične narave.
Otrok pač s knjigo ni
bil zadovoljen,
zanj pravljic
nerealni so okviri,
nekakšni škrati,
čudni kosovirji,
postajal siten je, že
kar zlovoljen.
Pa kaj je s knjigo
vendar to narobe?
Otroška namreč njena
je vsebina,
živali svet in pa
morjá globina,
pa kakšen škrat, ki
gre nabirat gobe.
Junak je glavni
majhno živo bitje,
ki grda reč se vselej
mu posreči,
kar dobro je, če
more, brž prepreči
in ni ga sram za grdobij razkritje.
Lepo otrok odraslim
je razložil,
da vtis tak nanj
pustila je vsebina,
kot da dojel bi, kaj
je zgodovina,
je starše lastne v
hipu razoróžil.
Razlage hotel je, a
za velike,
saj kot da bi ob
knjigi sam odrasel
in pravljic argumente
že prerasel,
zdaj gledal
nejevoljno je v slike.
Da to je vendar
knjiga o naravi,
hoteli so odrasli
razložiti,
otrok ne more
nejevere skriti,
kaj svet je pravljic
in kateri pravi.
Junak iz knjige naj
bi bil mu všeč,
vsevedno in pretkano
bitje živo,
modrooko, sivkasto,
igrivo,
kožušček po potrebi
ves rdeč.
Otroka prva misel
zdaj prešine,
da ta junak v resnici
je igralec,
kot pravljični domači
izdajalec,
morda iz filmov groze
in temine.
»Tako v knjigi pač o
njem ne piše,«
odrasli ga hitijo
podučiti,
in kaj je avtor hotel
ponuditi
otroku, ki se sam še
ne podpiše.
Pa bleknil je otrok
ta naš nesrečni,
junak da zgodbe je
kameleon,
namesto barve ga
izdaja vonj,
sicer pa v barvi isti
da je večni.
Zdaj jeli so odrasli
ga svariti,
naj pazi vendar malo
na besede,
ozirati se mora na
sosede,
tako ne sme, ne more
govoriti.
Otrok pa pravi, da
pozna junaka,
da srečal ga v
soseski je domači,
primerno času zmeraj
se oblači,
pred njim zapirajo se
vrata vsaka.
»Saj ta junak je
velik zajedalec!«
otrok je prav odraslo
slednjič kriknil,
»Evreka,« isti hip
nekdo je vzkniknil,
»to bitje znan
barjanski je glodalec.«
Da najnaprednejši je
to sesalec,
avtor o glodalcu
javno pravi,
s tem nalogo dano le
opravi,
pisec, ki je znan
prilizovalec.
Avtor, ki pod knjigo
je podpisan,
ni kak spreten lovec
na glodalce,
cilja fant pretkano
na gledalce
slik, saj sam pod
repom je narisan.
Pod repom tega malega
junaka,
ki knjigo vdano mu je
ilustriral.
S takim kritik se ne
bo prepiral,
ki ima otroka za
bedaka.
Otrok pove resnico le
iskreno,
odrasli pa je ta, ki
jo prikriva,
pod junakovim se
repom skriva,
avtor sam, ki si
znižuje ceno.
Pisal knjige je
doslej rdeče,
tokrat pa začuda belo
knjigo,
v knjigi pravi nitka
za verigo,
to je vir njegove vse
nesreče.
»Drug ne bo obdelal
teme boljše«,
sam o sebi skromni
avtor pravi,
kot v otroških jaslih
na zabavi,
kjer dojenčku voščiš:
»Vse najboljše«.
Nov 20, 2015