Saj veste, kaj je hlapec sodni?
Ne veste zanj, ga ne poznate?
To danes ni izraz več modni,
v preteklost sodi, prav imate.
Pomen besed se pač spreminja,
nekoč so rekli sodni sluga,
zdaj v rabi je beseda druga,
poklic pa vendar ne izginja.
Kaj hlapca, sluge je naloga?
Tako kot danes že v davnini
ukaze z vrha naj uboga,
enako zdaj in v zgodovini.
Ljudem dostavljati pozive,
storilce v zapor odvesti,
vseh vrst sprejemati prizive,
če treba je, pa tla pomesti.
Poslušnost glavna je lastnost,
ki hlapec sodni jo premore,
največja zanj pa je radóst,
deliti kazni in ukore.
Delavnik mu hitro mine,
če poriba tla sodnije,
po smeteh kanclijskih rije,
zdrgne sem pa tja latrine.
Hlapec bil sem takšen jaz,
poklic tako rekoč naslédil,
ponosno hodil, na ves glas
razkladal, kaj vse bom narédil.
Oblastno vsakršno priznanje
v očeh me dvigalo je mojih,
po ramenih pa trepljanje
proslavljalo v mislih svojih.
Za vse zasluge svoje službe
postal še hlapec sem vodilni,
tako ob rob elitne družbe
prilezel sem, nič več posilni.
Zdaj drugim hlapcem sem ukaze
in pohvale vztrajno dêlil,
zadajal brce in poraze,
nesreče tuje se vesêlil.
A v drugo stran obrne sreča
na mah se, nepričakovano,
kot bi izpraznila se vreča,
krog mene v hipu je nastlano.
Nastlano s staro packarijo,
ki prej sem jo pod tepih tlačil,
in s tem, kar sem zlagano vlačil,
da vso osmrádil sem sodnijo.
Kje vsi ste zdaj, bodrilci moji,
ki ste nagrade mi delili?
Umikate se senci svoji,
ki ste vse to mi odobrili.
Kje hlapci sodni moje vrste,
ki vedno prav ste mi dajali?
Ni moč prešteti vas na prste,
ki zvesti bi mi še ostali.
Še včeraj, ko sem kaj predlagal,
nihče mi ni nasprotovál,
ko sem vsebino sodb razlagal,
nihče ni rekel: »To ni prav.«
A danes je prav vse drugače,
na cesti več me ne poznate,
narobe ste oblekli hlače,
zdaj za neznanca me imate.
Obrne stran se skoraj vsak,
ki svojčas sem ga bil podprl,
zasuka v drugo smer korak,
me zadnji hlapec je prezrl.
Kaj morem, če ukaz je bil,
naj zakon malce bo zlorabljen.
Najraje bi na glas zavpil:
»Sem zanje le pandur odrabljen.«
Zdaj v vlogi grešnega sem kozla,
saj ko sem sodne hlapce vodil
in strumno po preprogah hodil,
opazil nisem zanke vozla.
Ker bil od nekdaj sem prikrajšan,
ponosno tepihe sem gazil,
a ker pri tem premalo pazil,
moj slavni vek močno bo skrajšan.
A z mano se ne bo končalo,
kot zgornji radi bi verjeli,
z menoj so mnogi v past se ujeli
in v zanki vroče je postalo.
Vsa stvar drugače se izide,
kot tisti zgoraj bi želeli,
saj kmalu tudi naš presmeli
najmanjši šef na svoje pride.
Dec 18, 2015