Spoštovani vztrajniki in vztrajnice! "Pošast hodi po Evropi – pošast komunizma." Te besede je Karl Marx ironično postavil na začetek Komunističnega manifesta. Izkazalo se je, da je imel čisto prav: samo ironijo moramo odvzeti njegovim besedam in že dobimo jedrnat in nazoren opis tega pohoda.
In to ne le po Evropi. Historia docet, zgodovina kaže povsod po svetu pošastne, neskončne skladovnice trupel, ki jih je nagrmadila ob svojih poteh. A ni hodila sama, vedno je bila v spremstvu ironije, sprenevedanja, propagande, povejmo odkrito: v spremstvu laži. Laž je bila njena siamska dvojčica, pošast ni mogla ničesar storiti brez nje. In najhujša je bila ta pošast ravno zaradi nje – zaradi laži.
Ta pošast hodi danes po deželi – pošast laži. Ni je treba iskati, sploh ji ni mogoče ubežati. Deželo so posedli njeni otroci: ideološka nestrpnost, brezumje in sovraštvo. Tako kot jih je naučila njihova hudobna mati, se nikoli ne predstavijo s pravim imenom: na vrata potrkajo kot spodobna, dobrohotna, izobražena, demokratična bitja. V tem je ključ njihovega uspeha. In ta uspeh se zdi danes skoraj popoln. Laž se je tako zelo udomačila v javnosti, da sploh ni več prepoznavnva in jo naivni ljudje ogorčeno zagovarjajo in branijo, kadar jo kdo poimenuje s pravim imenom. V njej izurjeni mojstri imajo zato lahko delo.
Tu ljudi pošljejo semtertja malo v zapor, strokovno utemeljeno seveda, in ko se končno izkaže, da je ta strokovnost karikatura in blef, njihovo zadevo strokovno zastarajo, da bi ti ne mogli doseči zares legitimne in pravične razsodbe. Rekli bodo, da delajo po svoji strokovni vesti. Mogoče res delajo tako – toda ali se zavedajo kakšno sporočilo o svoji vesti in profesionalnosti nam s tem pošiljajo? Meseci zapora, stiske zapornikov in bližnjih, sprevrnjen potek političnega življenja – vse to je sad takšne profesionalne etike. Ali kdo za vse to trpljenje in škodo odgovarja? Retorično vprašanje! Kaj torej takšna profesionalna vest podpira? Čemu služi? Kaj je nauk te bedne in žalostne zgodbe?
Brezpravje je huda stvar, a ni najhujša. Še hujša je zloraba prava: če se pod preobleko pravne forme skriva ideološko nasilje.
Kdo je bil za osamosvojtev Slovenije? Kdo si jo je res želel v srcu, kdo je zanjo deloval, ko je bilo to tvegano, kdo je bil zanjo zaprt in kdo je zanjo celo padel? In kdo se danes ponaša s svojimi zaslugami zanjo? Kdo se prikazuje za njenega prvega človeka? Kakšno je bilo njegovo intimno razmerje s Slovenijo, ko je še lahko živel v svoji ljubljeni SFRJ? Kaj se je zgodilo s pametjo slovenskih volivcev, da so glasovali za samostojno državo in ji postavili na čelo nekoga, ki je bil v zvezo z njo prisiljen? In čeprav jim je tisti človek na največji dan v slovenski zgodovini žaljivo povedal, da so to le za en dan dovoljene sanje, so ga pononvo izbrali ... In kaj je z intelektualno javnostjo, da mirno sprejema falsifikacijo osamosvojitve, ki se dogaja pod plaščem zgodovinske stroke? Ki se jim zdi celo prav, če izginjajo skromna osamosvojitvena obeležja in če osamosvojitelje zapirajo in sramotijo novinarski in pisateljski podpovprečneži? Prej bi protestirali, če bi za kakšen praznik ne bilo svežega cvetja ali svečk pred bronastimi oltarji revolucije, iz katerih podobe grozovitežev še zmeraj kričijo po deželi svoja strahotna in sramotna sporočila. Tako je, kot da ljudje uročeni uživajo v magičnih obredih družboslovnih veščakov in veščakinj, ki postavljajo na glavo zgodovino in družbo. "Grdo je lepo in lepo je grdo", ponavljajo Shakespearove mrke sestre in njihov glas zlovešče odmeva tudi od prijaznih strani ženskih prilog ali od visokih omizij akademskih znanstvenikov. In gorje mu, kdor to opazi in na glas pove! Takoj si nakoplje na vrat specializirano enoto za medijski pregon. In ta kot po nalogu hitrega sodišča izvrši medijski umor – pritožba pa ne zadrži izvedbe, pritožbe sploh ne more biti, ker so odločili varuhi vseh mogočih stvari. Gorje svobodnemu mišljenju, kjer vladajo varuhi mišljenja! Kaj je nauk te bedne in žalostne zgodbe?
Preganjanje misli je huda stvar, a ne najhujša. Še huje je, če se misel zlorablja; če so argumenti in učene intelektualne fraze samo španska stena za brezumje.
Kakšen bi bil svet brez umetnosti? Si sploh lahko predstavljamo puščobo človeškega življenja brez njenih plemenitih del? Zelo nerad uporabljam besedo ljubezen, ker je najbolj zorabljena beseda v zgodovini. A vendar: na koncu koncev je življenje lepo in umetnost plemenita zaradi ljubezni. Ljubezen je težka in zapletena in skrivnostna, a je v vsakem primeru nasprotnik sovraštva, nasilja, manipulacije in laži. Zdaj pa malo pomislimo, kako je s tem pri nas? Ali ni tako, da država podpira umetnike zato, da sramotijo njene soustanovitelje? Kdo pa uči ljudi sovražiti? Čigav glas iz vsake medijske šprajne oznanja, da je državljanska dolžnost sovražiti del prebivalstva? Kdo je s svojimi besedami poditkal bombe pod Cankarjev dom in pozival k pomoru evropskih politikov? In ljudje? Ljudje se ob tem muzajo. Kakšni ljudje? Intelektualci, ironiki, duhoviteži? Ne, zasvojenci z lažjo. Dajte te besede v usta komu drugemu in videli boste, kako se bodo muzali. Oglušeli boste od njihovega ogoročenega kričanja. Kaj je nauk te bedne in žalostne zgodbe?
Nekultura je huda stvar, a ni najhujša. Hujša je njena zloraba: če se v lepo izdelanih umetniških kostumih sprehaja naokrog sovraštvo.
Drage vztrajnice in vztrajniki, govorili so, da se zbiramo za plačilo, da smo parastrankarska združba, da smo tu samo zaradi Janeza Janše. Žalili so nas, da nas je malo, da smo stari, neizobraženi in nasilni.Vse te laži so se in se še bodo razkadile, preprosto zato, ker so laži. Ker laž zmaguje samo začasno, pa naj ima še takšno politično, ekonomsko in kulturno moč. Ni vas veliko, a nič zato; tu smo za vse tiste, ki so preveč izobraženi in strpni in akademski, da bi jim bilo mar za resnico. In tu smo namesto vseh tistih sivolasih pubertetnikov in rosnomladih nostalgikov, ki za dober honorar plešejo kólo okoli zlatega teleta socializma. Mi dobesedno nimamo ničesar, a imamo vse: vemo, kaj je laž, in ji bomo vedno rekli: NE!
Živela Slovenija!
Brane Senegačnik
SLOVENSKA ZGODBA o krompirju
Imeli smo krompir. Velik krompir. Največjega v vsej zgodovini. Ko smo ga skladiščili smo pozabili odbrati stare in nagnite gomolje in tudi pozneje krompirja nismo redno prebirali. Zato smo okužili vso bogato zalogo in nanj odlagali še novega.
Zdaj imamo, kar imamo. Neprijeten duh se širi po vsej deželi…
Kako bi morali rešiti ta problem, ve vsak nori in pametni kmet.
Tone Kuntner
Jan 08, 2016