Vljudno vabljeni k branju pesmi Mirana Plavca- Modrega z naslovom Igralec pravi, ki je bila prebrana na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem RS!
Tale po naslovu teatralna
resda bi sodila v gledališče,
pa je prizorišče zgolj igrišče,
zgodba sama ni sentimentalna.
Ker ni zmogel v igri nogometni
kosati se fant enakovredno,
se odločil je za manj ugledno
ligo, kjer so góli brezpredmetni.
Kakšna torej je brez gólov igra?
Zanj je včasih skoraj kot košárka,
le da več na brcah je poudarka,
v vsem pa da odloča tu predigra.
Je navzven kot mali nogomet,
toda kaj ko videz vedno vara,
on še sebe v igri tej prevara,
drugim ko nešporten daje zgled.
Rekli so skrivaj mu vedno Pravi,
tisti, ki igrat so ga poslali
in inštrukcije so fantu dali,
vedeli, da bo na strani zdravi.
Brcal Pravi je zelo previdno,
vedel nisi, za katero moštvo,
»faulov« si pri tem nabral je mnoštvo,
drugim jih podtikal je perfidno.
Pravemu so rekli Modrooki,
skrbno skrival pravo je ime,
da je Pravi, dolgo se ne ve,
rad se pritajil je med otroki.
Níkdar ni štrlel navzgor z dolžino,
ko na videz brcal je za rdeče,
vse bilo odvisno je od sreče,
koga brcnil je in kje v globino.
Za katere sploh igra gledalce,
sam do konca igre ni povedal,
na rezervni klopi rad posedal,
suval krepko svoje soigralce.
Dveh se najmanj Stanetov je znébil,
prvega še, ko je bil mladinec,
drugega kot sivkast kosmatinec,
vrste svojih pridno je iztrebil.
Rad imel čistilne je prebliske,
metal je iz igre vse po vrsti,
so čutili se njegovi prsti,
kjer delili so udarce nizke.
Ali res igra za moštvo rdeče,
vedel nisi vse do končne zmage,
se oklepal trdne je podlage,
čakal, kdo je v igri boljše sreče.
Da intimna opcija njegova
ni bila poštena v igri zmaga,
v zmagovalcu videl je sovraga,
je dokazal Pravi vedno znova.
Vmes je dolgo časa bil selektor,
koliko jih je poslal sedet,
za selekcijo še bolj zagret,
kot za jezik je najhujši lektor.
Jezik pa njegov so razumeli
tisti, ki so brali medvrstično,
kar napisal Pravi je navpično,
taki z njim so dobro se ujeli.
Tu pravíl ni, vlada anarhija,
Pravi sproti dela pravopis,
barve rdeče, toda zgolj za vtis,
češ v ozadju ni le lumparija.
Fant intimno ves čas bil je Pravi,
a ne veš, prihodnost kaj prinese,
se na biografe ne zanese,
biogram za živa si pripravi.
Ko se bliža čas mu obračuna,
belo knjigo si kar sam sestavi,
le da ne podpiše se kot Pravi,
s kaskaderji raje tu računa.
Pa je teh, se zdi, čedalje manj.
Ko ponovno pride na igrišče,
vse bolj zbegano ekipo išče,
zmenijo se komajda še zanj.
Včasih je zato ves plav v obraz,
dela se, da sape mu zmanjkuje,
pa v resnici je še mnogo huje,
da je Pravi, trden je dokaz.
»Bo prihodnost moja tudi plava?«
Pravi se čedalje bolj sprašuje,
z belimi očmi pa pogleduje,
ali rdeča res je barva prava.
Saj je vedno dobro barve menjal,
toda kaj ko plava zateguje
se krog njega, in to vsak dan huje,
kot da dres narobe bi zapenjal.
Razigrano bo nedvomno mnoštvo,
ko bo Pravi šel iz igre končno,
in nebo za tiste najbolj sončno,
ki so zdaj njegovo lastno moštvo.
Ob odhodu vendar pade dvom,
ali igra zanj je res končana,
ne predstava zopet zaigrana,
ko poreče: »Več igral ne bom.«
Je mordá vse skupaj le zaseda,
mórda plave garde ofenziva?
Nekaj kaskaderjev ga poriva,
videzu nihče več ne naseda.
Soigralec ga sumničav dregne,
da preveri, ali je nevaren
ali le izvaja trik nemaren,
ko na tleh igrišča se pretegne.
Jan 15, 2016