Skupina volilk in volilcev je pripravila predlog »Zakona o ukrepih za vzpostavitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju«. V normalni demokratični, civilizirani in pluralni družbi tovrsten predlog ne bi bil prav nič neobičajnega. V družbi z usedlinami totalitarizma pa takšna pobuda dviguje pritisk nosilcem oblasti. Kaj se v bistvu s predlogom tega zakona zasleduje? Prav nič posebnega:
-
1. Javnost oziroma transparentnost delovanja sodišč. Ker je sodna veja oblasti neodvisna in ker imamo trajen sodniški mandat, je še toliko pomembneje, da lahko državljani celovito spremljamo »kdo in kako« sodi oziroma dela.
-
2. Človekove pravice se umešča tam, kjer je v normalni družbi in v normalnem pravosodnem sistemu njihovo mesto, t.j. v samo jedro sistema. Spoštovanje človekovih pravic ni nekaj obrobnega, ampak mora biti kot nekaj povsem samoumevnega umeščeno v samo jedro pravosodja.
-
3. Načelo odgovornosti. Za vsakim sodnim postopkom in za vsako sodno odločbo stoji človek. Če gre za zelo hude kršitve, je edino pravilno, da najprej država oškodovanemu plača resnično pravično odškodnino, nato pa jo regresno uveljavlja od tistega, ki je odgovoren za nastalo situacijo.
V normalni demokratični in pluralni družbi takšne pobude predstavljajo gibalo razvoja. V totalitarno obremenjenih družbah pa prežetost odgovornih z napuhom povzroči bodisi sovražen odziv, bodisi zaničljivo ignoranco, čemur smo priča sedaj. Izviren greh velike večine slabosti naše pravne države je ravno »napuhu« odgovornih. Začne se že pri napuhu na pravnih fakultetah, da so najboljše in da najboljše izobražujejo študente. Nadaljuje se z napuhom določenega dela pravosodnih funkcionarjev, ki ima za posledico občutek večvrednosti in nedopustnosti kritike s strani javnosti oziroma državljanov. Dejansko stanje pa je precej drugačno. Na pravnih fakultetah so odlični, dobri in tudi slabi ali celo zanič profesorji. Tudi takšni, ki imajo profesuro zaradi redne mesečne plače, večino svoje energije in časa pa usmerjajo v svoje povsem privatne običajno zelo lukrativne »biznise«, njihovo pedagoško in strokovno udejstvovanje pa je temu ustrezno slabo ali celo dobesedno porazno. V pravosodnih organih so ravno tako vrhunski, dobri, povprečni in tudi zelo slabi funkcionarji. Med njimi so deloholiki, marljivi, povprečni in tudi lenuhi.
Kaj bi torej takšen predlog zakona povzročil? V bistvu nič drugega kot to, da bi lahko državljani malo bolj transparentno vedeli, kako posamezen pravosodni funkcionar, ki ima ime in priimek, opravlja svojo funkcijo oziroma ali dela odlično, dobro ali slabo. Seveda pa je takšna pobuda zelo hud udarec za institucionaliziran napuh, saj bi za vsakim izdelkom stalo ime in priimek, ki bi bilo izpostavljeno potencialni kritiki javnosti. V družbah z močnimi usedlinami totalitarizma pa je pravica do kritike rezervirana in monopolizirana zgolj za tiste, ki imajo dejansko moč in oblast.
Predlog tega zakona je lahko droben kamenček v izgradnji še bolj demokratične in pravne države. Lahko pa se ga po drugi strani dojema kot trn v peti ali kot napad na pravosodje. Reakcija vsakega posameznika na ta predlog zakon bo v bistvu pokazala njegov resničen odnos glede pozitivnega razvoja pravne in demokratične države.
Jan 22, 2016