Vztrajajte, ne nehajte, ker ste trn v peti!
»Tako nas farbajo, vsi skupaj, zato ker mi smo normalni ljudje in ko nam govorijo o milijardah, se izgubimo,« je v svojem nagovoru poudaril Gorazd Pučnik in dodal, da gredo zaradi milijard, ki jih je nekdo dobil in zapravil, države k vragu.
Pozdravljeni,
najprej uvod. Marsikaj se vrti okoli denarja. To povedat enostavno ni tako komplicirano v Sloveniji. Namreč v Sloveniji je dva milijona državljanov, od katerih recimo en milijon plačuje davke. To se pravi, če mi damo nekam kot država sto milijonov, pomeni, da vsak državljan plača sto evrov. Kdor je upokojenec, jih je že plačal, kdor še študira ali je mladoletnik, jih še bo plačal, z obrestmi! Tudi zato bi bila potrebna minuta molka, ampak dobro.
Še enkrat, ker to izgleda komplicirano, ampak če država nekam da eno milijardo, vsak izmed nas da tisoč evrov ali pa če želite in delimo tudi na dojenčke in upokojence, to pomeni 500 evrov.
5, 50 ali 500 evrov, kje so tisočaki? Mi pa govorimo o centih in morali in o tem, kako smo lumpi. Namreč vi vsi veste, vi vztrajniki, da smo lumpi. Lumpi, zato ker povemo kar mislimo. Lumpi zaradi tega, ker potem imamo še prav. Namreč dve leti so nam pravili, da smo cepci. Takšni cepci smo, da nam je dalo prav Ustavno sodišče. Jaz imam rad take cepce.
Ko govoriš in poenostavljaš, ni kaj, si krivičen. Mi vsi tukaj, ko govorimo, se nam zdi, da smo krivični. Zato ker moramo poenostavljati. Mi smo tukaj, da govorimo na agora. Kaj pomeni na agora? Na trgu, tisto, kar so počeli stari Grki. Zato ker v stari Grčiji, kjer je nastala demokracija, si morali iti na agora. Ti si moral iti na tisti trg in si tam moral govoriti in diskutirati na temo, kako naj se ravna v državi.
To se pravi, vi niste lumpi, vi ste tisti, ki ste dobri, vi ste tisti, ki se izpostavite. Vi niste tisti, ki ste doma in rečete, bo že še šlo. In niste niti taki, ki rečete, eh, saj je vse en drek. Itak ne rabi.
Veste, kako se to potem konča? Da ne greš na volitve. In potem veste, kaj se zgodi, ko ni volitev, ko ni volivcev. Potem bomo imeli zopet enega kralja ali pa zopet en teror. In to je hudo, to je zelo hudo.
V prejšnjih tednih se je precej govorilo o dijaškem domu v Kranju. Mislim, da ste o tem brali, tam je šlo za 6 ali 60 mladoletnikov. Nalašč rečem 6 ali 60, dobro vem, da je šlo za 6 mladoletnikov. Da se razumemo, nas potem zafrkavajo, ko rečemo »za otroke gre«. Poglejte, ko gre za otroke, ne gre samo enkrat, to gre zmeraj za otroke in mi dobro vemo: država more poskrbeti za 6 ali 60 mladostnikov, to pravi ustava in to ustavo imamo radi. Smo pred sodiščem, ker imamo našo ustavo radi. Ustava pove, da ne smemo razlikovati med tistimi, za katere skrbijo starši in tistimi, za katere skrbi država, to je krivica.
Ti mladostniki so formalno ali realno sirote. To vsi vemo, ampak potem sistem pravi to: vi ste proti, lumpi in to tipično, proti otrokom, poglejte tam je 6 otrok.
Samo vprašanje je nekje drugje, zakaj je ta ravnateljica doma ostala sama? Namreč jasno je, da za teh 6 mladostnikov je bilo potrebno poskrbeti. Ampak zakaj je morala sama odločati? Zakaj je sama morala povedati: jaz jih sprejmem, jaz jih ne sprejemem? Kje je bilo tu notranje ministrstvo, kje so bile strukture, ki organizirajo socialo? Skrile so se. Skrile so se!
Veste zakaj so se skrile. Zato ker tako niso čisto ničesar krive in tu je problem. Ko ti vodiš in ko ti govoriš, tudi jaz, ki zdaj govorim, se lahko zgodi, da nekoga obtožim po krivem. Nekaj rečem, nisem sodišče, ampak kdor vlada, odloča in če ne odloča, je še huje, kot če bi se občasno odločil zgrešeno.
In tukaj je ta znak, skrili so se. Ampak če ministrstvo, ki skrbi za socialo ali recimo ministrstvo za zdravstvo, ne uspe urediti, kam dati 6 mladoletnikov, kako bo to ministrstvo urejalo zdravstvo, veste kaj je to, to je nekaj ogromnega. In zdaj so se spotaknili, ko je šlo za 6 mladostnikov. In na koncu veste, kako se je končalo: nočejo, ti starši jih nočejo, oni so krivi in zopet vmes nekje »za otroke gre« in smeh, to sem bral na Facebooku. In glejte ta skrivalnica, to skrivanje se ponavalja.
Pred letom in pol smo preko vseh medijev izvedeli, da bo Slovenija sprejela 24 in potem mogoče 100 pribežnikov. V tem času je samo na meji med Trstom in Gorico vsak dan prišlo v Italijo od 100 do 300 pribežnikov. To se pravi, teh 100 ali 300 pribežnikov je prišlo iz Slovenije v Italijo, to pomeni, da so bili v Sloveniji, potem niso hodili samo v Italijo, preko Trsta, Gorice ali Trbiža, hodili so predvsem v Nemčijo. Dajte si vi zamislit te številke!
V teh mesecih, to je bilo pred letom in pol, v Sloveniji teh ljudi ni nihče videl. V tem času je bil najbolj pomemben dokument, če si želel čez Slovenijo brez dokumentov, vinjeta, avtocestna vinjeta. Namreč če si dal vinjeto na kombi, potem si šel, če je nisi dal, potem si plačal in potem so bile težave. To se pravi, si imel vinjeto in si šel čez.
To je bilo, ampak zakaj se tega ni povedalo? Če bi se to povedalo, bi bili pripravljeni. Mi ljudje, če smo pripravljeni, smo navajeni na težave. Panika nas prime, ko se nam laže in se nam dogajajo nepredvidljive stvari. Dajte mi povedat, kakšna je zveza med 24 in 24 tisoč. To je približno, če kupim avto za 500 evrov ali pa 50 ali 500 tisoč evrov. Resnično, ničle so tu. Povejte mi, kakšna je povezava med avtomobilom, ki velja 500 evrov in avtomobilom, ki velja 50 tisoč evrov. Nobena! To sta dve različni stvari, vse, kar imata skupnega, so 4 kolesa. In zdaj mi dajemo vse te novice v isti lonec. Vem, da kompliciram. Potem bom skušal to nekje strniti.
Poglejte, tako nas farbajo, vsi skupaj, vsi skupaj nas farbajo, zato ker mi smo normalni ljudje in ko nam govorijo o milijardah, se izgubimo. Ampak na koncu je, poglejte, koliko bomo plačali za te mladostnike, 6 centov na glavo? Prav, jih bomo dali. 10 centov na glavo? Kdo ne bi dal za mladostnike, ki so sirote, 50 centov na glavo? Nihče, vsi bomo to dali. Ampak zdaj so druga vprašanja. Kje so tisočaki iz bank?
Zakaj moramo govoriti o centih, ko so nam pobrali tisočake? Zato, ker se to da, tisočake, to se pravi milijarde, to se pravi tisoč na glavo. In to ni bila ena, to jih je bilo več. In kam je šla ta vrednost? In tako se skrivamo in na koncu imamo tudi krivca. In to ste vi! No, ne samo vi, tudi vi. In tako se naprej tudi krade. Mar ni to strašno hudo? Ampak tako je. Zdaj veste, da bomo banke zopet sanirali in mi govorimo o petih mladostnikih, kje je tukaj zveza?
Poglejte, ne zamerim vladi, če se je Nemčija odločila, da čisto vse povabi in tudi ne zamerim vladi, če si je Nemčija potem premislila. To je stvar Nemčije, ki dobro ve, zakaj to počne. Mislim, da ste brali tudi v slovenskih časopisih, da Nemčija ve, da ji bo čez 10, 15 let primanjkovalo milijon delavcev in to pomeni 4,5 % bruto produkta. Malo manj jasno je pisalo, da je bila računica ta, ampak je pisalo, tega si ne zmišljujem.
Zdaj je tako, pridejo oni tujci, tisti, ki so tukaj bili že nekaj let, naj grejo domov in to je bilo pravilo. Če si v Nemčiji tri leta in še nimaš dela, potem izvoli domov. Tukaj se je nekaj zakompliciralo, v Nemčiji se je zakompliciralo zaradi tega, ker tistim, ki so jim rekli, pojdi domov, ti niso šli domov, oni nočejo domov! Zakaj bi morali ubogat? In če ti tukaj ne urejaš pravil, potem te ljudje ne ubogajo in mi to dobro vemo.
Poglejte jaz nisem bil, ampak če želite, tako formalno, moj oče je bil 'auslender' ali 'gastarbajter', kakor želite in vemo kako je bilo tam. Mogoče je bil tudi kdo izmed vas, sem prepričan, že nekje delal v tujini in ve, kako je to. Vemo, da gremo gor, zato da bi delali in nas figo briga kaj nam rečejo, mi se prilagodimo in skušamo živeti. Kdor beži pred revščino in tisti, ki beži pred vojno, figo da se bo vrnil domov in tukaj se je zakompliciralo. Potem pa je Nemčija rekla, zdaj pa ustavimo. In kaj se je zgodilo, ko so ustavili? Je zopet meja, ampak pustimo, ni problem meja.
Nemci dobro vedo, zakaj to delajo, jaz to razumem, to so računice, to niso edini, temu pravijo 'realpolitik'. Mi vemo, kaj počnemo? Ne, ne vemo! Ampak računi pridejo vseeno in mi smo se znašli kot Slovenija na tej avtocesti prebežnikov in ko si na avtocesti, je fajn, da kasiraš, ker so vinjete, ampak v tem niso samo vinjete, je tudi vse ostalo.
Namesto, da bi se zavedali, da smo majhni, zato ker smo manjši kot Nemčija, Francija, Anglija, kar želite, in da moramo biti hitri in se odločati, smo bili nepripravljeni. In zakaj smo bili nepripravljeni? Tukaj se začne drugi del.
To se pravi, najprej sem govoril o denarju. O denarju, ker za nas je pomembno, ko gre za tisočake, kar pomeni za državo milijarde in ne ko gre za cente za mladoletnike. In smo nepripravljeni. Na vladi nimamo nesposobnih ljudi, niso nesposobni, so začetniki in kot smo že tukaj govorili, to je za njih šola in kaj se bo zgodilo? Poglejte, bom rekel ta stavek, mogoče vas bo motil, ampak zame ima smisel: upam, da bodo po naslednjih volitvah ti ljudje še vedno v parlamentu, ne na vladi, ampak v parlamentu. Ker upam, da ne bomo zopet imeli začetka, zato, ker upam, da so ti, ki so sedaj na vladi, so se zavedali, da tisti, ki jih je povabil na vlado, jim je dal oblast v roke, ampak te oblasti jim ni dal direktno, ampak jim je rekel čakajte, vam dam en košček in drugo vam bom povedal pozneje.
Da ti ljudje, ki zdaj plačujejo, ki imajo te glavobole, da bodo rekli: imam poln kufer teh ljudi, ki me komandirajo in ostanejo stalno odzadaj. Zato, ker poglejte, eden niti v Sloveniji se ne zbudi čez noč in naenkrat zmaga volitev. To se ne dogaja, to se ni nikoli zgodilo, to moraš delati na tem.
Oprostite, samo Demosu se je to zgodilo, ampak to je bila ena druga zgodba in da ne bo dvoma, tudi v Demosu so bili sami začetniki. Ker je bilo tako, niso bili nikoli v parlamentu, niso mogli biti, ker parlamenta ni bilo. Oprostite, na strani Demosa, na drugi strani so bili že prekaljeni zajci.
Ampak zdaj, kaj se dogaja? Zdaj imamo začetnike, ki se ne odločajo. In potem, kot smo že večkrat povedali, se bo te začetnike zamenjalo. Ampak med tem časom milijarde letijo. In milijarde, tiste veste, tiste milijarde zgledajo, da so nekje v zraku in da je zanje kriv nekdo, ki je ne vem kje, nad oblaki, na Marsu, ampak ni tako. Tiste milijarde je nekdo dobil in tisto vrednost porabil in mi bomo to plačali. Se ponovim, to je socializacija izgub in zaradi tega gredo države k vragu. In tukaj je ta povezava, da na vladi govorijo o nepomembnih zadevah, ker se tako skrivajo.
Je res, ti ljudje, ki mogoče so mislili, da bodo naredili kaj dobrega in da bodo res uredili ... Jaz verjamem, da je nekdo prišel na vlado in mislil, da bo nekaj dobrega naredil in da bo vse uredil. Veste, od zunaj zgleda vse enostavno, ampak potem vidi, da ni tako in potem ga boli glava. In veste, kaj se zgodi, ko to ve in v štirih letih, če si kolikor toliko pameten in si pod stresom, potem točno veš, da so te nafarbali.
In ko so te nafarbali in si opravil to šolo, kaj se zgodi? Te zamenjajo, drugi pridejo na vrsto! Drugi tepci. Tepci, ne zato, ker bi jih rad žalil, tepci zaradi tega, ker so mislili, da jim ne lažejo. Medtem ko je najljubši šport v tej državi se lagati. Veste, jaz se lahko tudi zlažem in potem upam, da me ne bodo nikoli dobili.
Ampak kar je mene zdaj najbolj razjezilo pri tej zgodbi v teh letih je bilo prav to, da je bilo jasno razvidno, da bo proces Patria padel, čez tri leta. In kaj me briga, takrat bo že vlada in po treh letih si bomo izmislili kaj novega. To pa je že hud kriminal!
Zdaj je res, zato ker imamo radi ustavo, mi ne obsojamo po krivem, mi hočemo biti pravični in zato rečemo, da se je to zgodilo, drugi pa ne. Žal da tisti drugi, so tudi tukaj za mano, tam noter, ampak ne vsi, nekateri in so kljub tem premicam držali s tistimi, ki so rekli, tokrat rešimo situacijo tako, s Patrijo, drugič bomo že še videli.
Med tem časom mi, koliko? - tisoč na leto, vsak državljan bo plačal tisoč evrov in naši dojenčki in naši otroci koliko odstotkov obresti? In če nas te obresti zdaj tepejo, kako bo, ko bodo obresti zrasle? Danes je Draghi izničil obresti, danes so obresti v Evropi nične. Ampak mislite, da bo vedno tako?
Kdo od vas se spominja 20% obrestne mere, 20% inflacije? Jaz se spominjam inflacije, ki je bila 100%. Veste, ko so plače prihajale vsak teden, zato ker na koncu meseca je veljala pol? Tega mladi ne vedo, ampak to se še lahko vrne in to je naš strah in mi smo tu, da to povemo dostojanstveno, ampak glasno, da bodo to razumeli tudi tisti, ki tega nočejo in upam, da nam bodo, upam, tudi mladi prisluhnili, da bodo začeli računati in da bodo vprašali sledeče.
Poglejte, jaz imam rad mlade, mene ne zanima, jaz sem pripravljen dati 50 evrov za karkoli, za pribežnike, kar hočete, jaz sem pripravljen dati mogoče tudi 100 evrov, lahko tudi 500, mogoče je tudi nekdo, ki je tako dober, da želi dati 1000 evrov na leto, ampak teh 1000 velja za vse, ampak na koncu hočem vedeti kam denar gre. Imam pravico vedeti, kam bo denar šel. Za nas in za naše otroke. Zato vztrajajte, ne nehajte, ker ste tukaj, ste trn v peti! Hvala vam!
Mar 15, 2016