Drage vztrajnice, dragi vztrajniki, Slovenke in Slovenci, ko vzklikate moje ime, mi je padla na misel ideja, morda vam bo všeč ali pač ne. No Tone Kuntner mi je nekje rekel: »Tonetov na tone!« Morda je pa to dober vzklik.
Vidite, da nisem edini takšen kot sem, Slovenija nas ima še ljudi, ki smo zastavili za samostojno in demokratično Slovenijo vse, kar človek lahko zastavi in tudi vztrajamo pri tem. Sem pa morda eden bolj izpostavljenih med njimi in zato tudi mogoče v fokusu, da pač, kot naš ljudski rek pravi, strele bijejo v vrhove. In tu bo tudi gotovo nekaj resnice za to, kar se mi dogaja.
Predno bi šel na delček vsebine, žal nerodno pristopam k nagovoru, ampak seveda iz razlogov, ki so v kontekstu vašega zborovanja. Jaz moram biti ob pol šesti uri uri v parlamentu, ker imamo ob šesti uri izredno sejo odbora za obrambo, namenjeno ravno dogodkom iz časa osamosvojitvene vojne in sicer, ko smo nad Ljubljano sestrelili prvi helikopter agresorja v balkanski vojni, se pač hoče cela zgodba obrniti na glavo in mene obsoditi za vojno hudodelstvo.
Višek vsega pa je v tem, da je obtožni predlog tako sestavljen in proces na tem sodišču, ki je za nami, je že stekel. Bil sem že zaslišan in to žalostno, v samostojni Sloveniji, demokratični Sloveniji, po 25 letih samostojnosti na osnovi jugoslovanske kazenske zakonodaje.
Žal je to možno danes v Sloveniji samo zaradi enega razloga, tega, ki ga vi tako pogosto in pravilno poudarjate. Velika napaka slovenske osamosvojitve, ne bom govoril o prednostih, kajti to imamo, imamo samostojno Slovenijo, imamo formalno demokratično Slovenijo. Ena sama, katera? Lustracija!
Tu je ves razlog v tem, da je možno slovensko sodstvo tako grdo izkoriščati v politične namene, kot se izkorišča vso obdobje tako rekoč zadnjih 20 let. Tu je razlog, sem pa želel tu spregovoriti nekaj drugih stvari v kratkem.
Prvič se vam moram iskreno zahvaliti. Takrat, ko sem prišel iz zapora iz Doba po 294 dneh, razumite, da je človek tako raztresen, da je težko zbrati kakšne stavke, oblikovati kakšne misli, kar je bilo povedanega, je bilo iz srca, ampak predvsem si želim zdaj vzeti čas, da se vam in tistim, ki jih danes ni tukaj, res od srca zahvaliti za podporo. To je neverjetnega pomena, ko je človek v zaporu, da lahko sliši eno tako vzpodbudno besedo in vzpodbudno akcijo, ki se dogaja v centru našega glavnega mesta in vam želim povedati, da vas kot vojak občudujem.
Vsak vojak na svetu si želi imeti tako vojsko, s karakteristikami vojakov, pa naj ne bom napak razumljen, vi niste vojaki, ste ljudje, ki razmišljate s svojo glavo, ampak vojsko, ki ima jasen cilj, ki ve, kaj hoče in pri doseganju tega cilja vztraja. To ste vi in v mojih očeh, tudi zaradi tega ali pa predvsem, visoko zapisani.
Naj vas s tem tudi vzpodbudim, bitke ni konec, tudi vojna še ni dobljena. Vse kaže, da bo kar precej časa trajalo. Opiram se velikokrat na svoja intuitivna zaznavanja, ki niso kar tako, jih imam, imam ta božji dar. In vam povem, verjemite mi, iskreno, da stvari gredo na bolje, ampak ne gredo s tempom, kot bi lahko šlo. Ključ pri premiku je slovensko javno mnenje. Ljudje, večina, mora razumeti to, kar se dogaja, to pa ni lahko in nikomur, ki ne razume, prosim, ne zamerite. Treba je dopovedovati, pojasnjevati, ljudem to ni lahko razumeti.
Tudi mi, ki smo v centru političnih silnic že toliko let ali desetletja, vam iskreno priznam, da mi dostikrat kakšna stvar ni jasna in se moram temeljito poglobiti, da si jo lahko razložim. Vztrajati je treba in zato je ime vztrajniki eno in samo pravilno ime za vas in za to kar počnete.
Da je rak rana danes Slovenije, ni edina, ampak je. Mogoče najhujši rak, ki danes preveva naše telo, ravno rak pravosodja. To je dejstvo. Glejte, jaz sem že pred zaporom še zlasti pa v zaporu imel dovolj časa prebrati marsikaj, kar ni bilo prej časa in ko človek prebere knjigo Angele Vode, pogleda na sliko, da je sedela na isti klopi, kot sem sedel jaz toliko desetletij pozneje. Ona v času, ko je režim začel cveteti in se razraščati, jaz pa potem, ko bi moral biti že zdavnaj mrtev. Ista dvorana, povem vam, smrdi, smrdi po teh stvareh. Seva negativno energijo. To hišo, bolje rečeno štalo, je treba skidati. In v to hišo, zaradi preteklih dejanj, sramotnih dejanj slovenskega sodstva, ne sodi drugo kot muzej, ki bo o tem nazorno pripovedoval našim ljudem in tujcem,ki, kot radi napišejo, tako množično obiskujejo Ljubljano, to jim pokažimo.
Omenjeno je bilo, da se me že zopet preganja. Poglejte, pri meni so stvari zaenkrat kar na zalogo. Torej aktualna stvar, ki je trenutno odprta in zaradi katere grem zdaj v parlament, je obsodba za vojno hudodelstvo, vojni zločin, ki naj bi ga storil s sestrelitvijo helikopterja.
V aktualnem Reporterju, tem, ki je izšel ponedeljek, lahko preberete nekaj, kar je že dolgo časa znano in se piše, ampak seveda vsega ne moremo prebrati, vsega ne opazimo. Zapisan je zajeten prispevek o tem, da so mi že leto in pol nazaj pošteni državljani Slovenije – tako se banda podpisuje, ko sestavljajo anonimke – kdo pa so? Jaz sem marsikaj dal v življenu skozi in jih poznam bolje, kot si mislim, samo pomagati si ne morem. V Depali vasi sem spoznal, da take anonimke pišejo tisti, ki jih potem tudi preiskujejo. To je receptura, to je tehnologija te bande, ki to počne.
In so sestavili, to si lahko prebrete, sestavili so sestavek zopet o nekih grozodejstvih, ki naj bi jih jaz počel. Torej treba me je po dolgem in po čez kriminalizirati, nisem pa jaz center. Skozi mene se strelja na Slovenijo, na osamosvojitev Slovenije, na čast Slovencev in tako dalje.
Kaj so mi naprtili zopet v tej zadevi na zalogo, ki me še čaka? Da sem na svojem domu mučil ljudi in tri celo likvidiral, dobesedno s tem izrazom. Ko so me zasliševali, kmalu po prihodu iz zapora, na policijski postaji v Mostah kriminalisti, vse najlepše od njih, razumel sem jih, poln nasmeha in zgražanja, da morajo to početi, ampak rekli so mi, to moramo početi zato, ker je naročilo tožilstvo.
Kaj pa naj človek odgovori na take absurde? Težko se je braniti, ker zadeva ni racionalna in sem imel več vprašanj kot odgovorov. Med drugim so zapisali tudi to moje vprašanje, da naj si banda najprej ovce v štali prešteje in če kakšna manjka, naj ji dajo ime in priimek pa potem naj začnejo govoričiti, da sem jih jaz likvidiral. Sicer pa izraz likvidacija ni izraz tega časa, vemo od kod izvira.
Torej, dela, drage moje in dragi moji, vam in nam ne bo zmanjkalo. Še marsikaj bi vam želel povedati in obljubim, če boste le hoteli, da bom še kdaj prišel med vas. Zdaj pa moram iti, ker moram biti ob pol šestih v parlamentu, če 5 minut zamudim, pa mi mora biti, kot borcu za samostojno Slovenijo, prizanešeno. To je edini privilegij, ki si ga jemljem.
Hvala, držite se in borite se. Vztrajajte! Srečno!
Apr 15, 2016