Danijel Udbovnik
DVOJNA IGRA V DRAMI
V tistih časih se godilo,
ki že dolgo so za nami,
a dogajanje je v drami
čase zopet obudilo.
Se na sceni je danilo,
turške dvigale zastave,
odigrale bitke prave,
je k nevarnosti zvonilo.
Ko zdanilo se docela,
glej, nastopil je igralec,
mojstrovin razkazovalec,
igra se je razživela.
Pačil se je na široko
in raztegoval vokale,
srepo so oči bolščale,
vzpenjal se je fant visoko.
Sprva nanj si bil pozoren,
a nato s stremuštvom večnim
in z nastopom samovšečnim
vse bolj je postal prozoren.
Hitro se je razjasnilo,
da akter je druge klase,
smešno prav zazrt sam vase,
kot bi se zvečer danilo.
Kar igralec ta izvaja,
čudna zdi se dramska vloga,
mimika ga ne uboga,
gesta mnoga ga izdaja.
Režiserjem ko se slini,
da kar najbolj bi ugajal,
zdi se, kot bi se ovajal,
da slabo vse skupaj hlini.
Kaj ta dramski lik predstavlja,
s sceno vsako bolj je jasno,
zdaj nerga občinstvo glasno,
iz teatra se odpravlja.
Ko igralec se napenja,
kot bi se zvečer danilo,
se v predstavi je zgodilo,
da se čas na mah zamenja.
Tu ne gre več za predstavo
o pradavnih turških vpadih,
o junakih vrlih mladih
v boju za pravico pravo.
Znajde zdaj se v dobi drugi
naš igralec vloge glavne,
drugoklasne, prav nič slavne,
je na las podoben slugi.
To pač turški ni stremuh,
kot se dolgo vsem je zdelo,
je spoznanje dozorelo,
da je udbin ovaduh.
Oct 14, 2016