Zakaj so nekatere države bogate, druge pa revne? Zakaj so plače in pokojnine v Avstriji ali na Bavarskem dva-do-trikrat višje kot v Sloveniji, pa gre za ljudi, ki so enako sposobni, enako delavni in imajo za sabo enako zgodovino in enako tradicijo – če odmislimo čas komunizma?
Na voljo je že kar nekaj primerjalnih raziskav, ki bi jih morala poznati vsaka demokratična vlada, če bi ji bilo kaj za blaginjo državljanov in ne samo za »blaginjo« omrežja političnih privržencev. Omenil bom le tisto, ki jo je koncem novembra podal Klemen Jaklič.
Svetovna banka je že pred časom objavila svojo znano študijo o izvoru bogastva narodov. V njej je najprej ugotovila, da lahko bogastvo oziroma kapital neke države razdelimo na tri različne vire:
Prvi je naravno bogastvo, to je od rudnin in nafte do gozdov in rodovitne zemlje.
Drugi vir je proizvedeno bogastvo, to je od cest in železnic do mestnih centrov, tovarn in bančnega kapitala.
Potem je pa še tretji vir bogastva, tako imenovano neotipljivo bogastvo, to je od izobraževalnega sistema do poslovne kulture in učinkovitega pravosodja.
Narodovo bogastvo je torej sestavljeno iz treh virov, katerih delež je naslednji:
Naravno bogastvo prispeva le 4% vsega bogastva, proizvedeno bogastvo prispeva 18%, neotipljivo bogastvo pa kar 78% narodovega bogastva. Zanimivo, da kar 94% vsega svetovnega neotipljivega bogastva najdemo v najbolj razvitih in donosnih državah.
Nas, ki nimamo ne nafte, ne hitrih železnic, ne blesteče druge infrastrukture in ne tehnološko vrhunskih proizvodnih zmogljivosti, mora najbolj zanimati, kakšni pa so naši viri neotipljivega bogastva, ki pomeni kar 78% vsega narodovega bogastva. Izobraževalni sistem predstavlja na splošno 36-odstotni delež neotipljivega bogastva, dotok sredstev delavcev, ki delajo v tujini, 7 % (v Sloveniji verjetno še manj), kar 57 % neotipljivega bogastva pa gre na račun pravne države in učinkovitega pravosodja.
Ponavljam: neotipljivo bogastvo predstavlja 78 % celotnega narodovega bogastva. In kar 57% tega neotipljivega bogastva gre na račun pravosodja.
To – spoštovani – je največja počastitev pravosodja, a obenem največja kritika slovenskega pravosodja doslej! Sedaj vemo, zakaj imamo tako mizerne plače in pokojnine. Sedaj lahko s prstom pokažemo na krivca naše bede.
Bodimo nekoliko bolj konkretni.
Slovenska zmagovita oblast je pomorila na deset tisoče domoljubov, pa naše sodstvo ni našlo niti enega krivca, niti enega odgovornega za ta genocid. Po slovenskih ulicah in davčnih oazah se sprehajajo slovenski državljani, ki so celo v času samostojne Slovenije izropali ali sodelovali pri ropanju slovenskih bank in državnih podjetij, pa slovensko sodstvo doslej ni našlo nobenega pomembnega krivca za to. Ko »dvorni« izvajalci velikih državnih investicij, od avtocest do Stožic, ne plačujejo podizvajalcev, ti obrtniki in manjši podjetniki desetkrat propadejo, preden se zgane to naše sodstvo.
Ko rečem »slovensko sodstvo«, ne mislim teh zidov. Tudi ne vseh sodnikov, vse povprek. Mislim pa na tiste ljudi, ki vodijo njeno kadrovsko politiko in celotno sodno vejo oblasti. Kot se na področju državnega bančništva, tisti, ki so povzročali ali spremljali izčrpavanje bank, ponovno vračajo v davkoplačevalsko sanirane banke, tako se tudi v pravosodju vrtijo isti politično preverjeni kadri. Ni pomembno, ali si sposoben in pošten, pomembno je, ali si sprejemljiv za strice, ki obvladujejo kadrovsko politiko. Petindvajset let po osamosvojitvi smo še vedno talec omrežja, katerega edini cilj je – ne blaginja državljanov ampak – ohranitev vseh nekdanjih monopolov.
Ker se po toliko letih niti malo ne spremeni na bolje, marsikoga preveva obup. Zato je tudi vse nižja volilna udeležba prav tistega volilnega telesa, ki je hotelo, želelo in upalo, da bomo končno vzpostavili tudi neotipljivi vir narodovega bogastva in s tem zagotovili blaginjo vsem državljanom.
Letos so pred nami tudi v sodstvu velike kadrovske spremembe. Bomo dobili le kopijo prejšnjega predsednika Vrhovnega sodišča, le kopijo prejšnjega vrhovnega državnega tožilca, kot krono vsega pa skrbno načrtovano »levo« Ustavno sodišče?
Potem bo naša država še naprej nesposobna opravljati svojo funkcijo. Nesposobna preseči izključevalno kadrovsko politiko in nesposobna sodno vejo oblasti pripeljati v položaj, da bo končno začela graditi učinkovito in pravično sodno prakso, ki je največjega pomena za blaginjo naroda.
Osnovna naloga vsake države je državljanom zagotavljati varnost, blaginjo in pravno državo. Če oblast s svojimi organizacijskimi strukturami tega ne more zagotavljati, potem govorimo o nesposobni, zavoženi, zlomljeni državi, ki je odpovedala. Angleži rečejo »Failed State«, Nemci pa »Gescheiterter Staat«. Če pa država ne deluje, delujejo druge nedržavne a dobro organizirane skupine, tako imenovano mafijsko omrežje. Vemo, da bo to omrežje storilo vse, da bi sodna veja oblasti ostala taka, kot je ali pa postala še slabša. Manj učinkovita in bolj vodljiva!
Imamo samostojno državo. Po petindvajsetih letih pa bi končno res lahko vsi državljani, različnih nazorskih in strankarskih usmeritev, ugotovili, da tudi samostojna država sama po sebi ne bo postala normalna. Normalna v smislu razvite, sodobne države, ki obvladuje procese in ustvarja pogoje za blagostanje državljanov.
Tudi ta naša srečanja pred sodiščem so dokaz, da se mnogi tega vendarle zavedamo in da nočemo čakati križem rok, da nam »normalna« država pade z neba. Zato nikoli ne bomo utihnili. Pred resnico nočemo in tudi ne moremo mižati. Vedno znova bomo bobu rekli bob.
Zavedamo se, da si samo pogumni in odločni državljani zaslužijo normalno državo! In jo tudi prej ali slej zagotovo dosežejo. Ni bilo še primera, da skupina vztrajnih državljanov ne bi dosegla svojega cilja, če je bil ta cilj pravičen in v korist celotnemu narodu.
Tudi mi tu pred sodiščem smo na braniku svobode in blagostanja celotnega slovenskega naroda.
Hvala.
Jan 16, 2017