Balkanska malica
Še danes se je držim. Pred odhodom v tujino imam tako vedno najmanj 5 sendvičev v nahrbtniku.
Seveda je bila situacija v tujini precej drugačna. Italijani, Avstrijci, Nemci in ostali, ki so prihajali iz držav z večjim BDP od slovenskega, so se ustavljali, tako kot mi, na počivališčih, vendar niso pred avtomobili grizljali slastnih sendvičev, temveč so se odpravili do najbližje restavracije in si tam kupovali, že takrat, pregrešno drage sendviče, malice, kosila; nas, ki smo jedli na parkirišču, pa so enostavno označili z Balkanci, češ, itak si česa drugega ne morejo privoščiti.
Leta kasneje, ko s ponosom pojem svoj, ročno in z ljubeznijo narejen sendvič, pred avtomobilom, pa se je situacija znova spremenila. Pregrešno drage sendviče na počivališčih Italijani, Avstrijci in drugi ne kupujejo več tako množično. Jasno, kriza se je dotaknila vseh. Vendar se mi je vseeno nazadnje zazdelo, ko sem videl, kako avstrijska družina, ki se je spravila iz novega nemškega enoprostorca, gloda domače sendviče, ovite v aluminijasto folijo, da počnejo to pred avtomobilom z določeno mero sramu. Ne, niso bili tako sproščeni kot jaz. Drugo skrajnost pa je pokazala italijanska družina, parkirana nedaleč stran, ki si je s seboj prinesla kar celo kosilo v posodah Tupperware, v eni so imeli celo omako (škoda, da se tega nismo spomnili mi leta 1993 – verjetno je bil Tupperware predrag).
Očitno je, da bo takšnih prizorov na počivališčih vse več, kar pa ni čisto nič narobe. Domače je vedno najslajše. Me pa zanima, kako bi me pogledali, če bi stopil do njih in jim čestital, da so se tudi sami včlanili v klub 'Balkancev'.
Nov 09, 2012