Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom STARI NOVI MANIFEST, ki je bila prebrana pred Vrhovnim sodiščem RS!
Saj še veste, kdo je Duce?
Najprej bil je socialist,
prvi pa postal fašist,
mož obrite, gladke »buče«.
Ki obešen je za noge
z glavo proti tlom bingljal,
prav neslavno mož končal
zadnjo sceno glavne vloge.
A še vedno aktualen
se med nami kdaj pojavi,
manifest njegov prepravi
kot program se izzivalen.
Gruči neosocialistov
dan pred kratkim na vpogled
pa v podpis kot dober zgled
bil je manifest – fašistov.
Dobro šlo podpisovanje
aktivistom je od rok,
prvi, drugi, tretji krog,
je sledilo javno branje.
Ostrogleda aktivistka
je v oblekici poletni,
v barvi ultravioletni
tekst prebrala kot fašistka.
Ves nastop bil teatralen
je po črnosrajčnih zgledu,
v zastrupljénem pa pogledu
čutil duh si napadalen.
Z dikcijo obrite glave,
kot poznal jo je Benito,
v prazne fraze vse zavito
polno puhle lastne slave.
Je hrumela kakor tank,
ki ropoče na paradi,
kamor morajo vsi mladi,
v mestu lutkic, v Pjongjangu.
Usta polna teh idolov
in če ne bi stran pogledal,
hitro sliki bi nasedal,
da gre za napad Mongolov.
Tekst z levico je držala,
govor bil o Bližnjem vzhodu,
a pri njej pač o Zahodu,
vse obratno je razbrala.
Nepisménost pri fašistih
je bila velika rana,
prav zato spodbujevana
pri današnjih anarhistih.
Takšen bil je njen nagovor:
zgledalo je kot korejsko,
besedišče pa muzejsko,
toliko v njen zagovor.
Ni vsebine prepoznal
prav nihče v tisti gruči,
še tako če z njo se muči
zbrani zborček praznoglav.
Da pisali so fašisti,
kar zdaj tam so blebetali,
vrli niso prepoznali
kaviarski socialisti.
Manjkalo ni družboslovcev
z izobrazbo pomanjkljivo
in razumnostjo zmuzljivo,
zmedenih koristolovcev.
Da več glav zares več ve,
to ne bo povsod veljalo,
se vsaj tu je pokazalo,
da vsa stvar obratna je.
Kjer betica se izpira,
od napuha gladko sveti,
žal mogoče ni verjeti,
da razsodnost triumfira.
Duce, če bi bil še živ,
pustil bi vnemar parole,
rekel pa gotovo tole,
imitatorju v izziv:
»Ko si glavice izpiral,
spral tako si temeljito,
dragi kompanjon moj, Tito,
kot bi gládko vse splaniral.
Pamet metal si na stran,
da se ne bi razmnožila
in da ne bi ogrozila
ves ta tvoj maršalov plan.
Delo tvojih pomagačev,
spiranje na dolgi rok,
tuljenje v isti rog,
dalo mnogo je čvekačev.«
Takšna danes je resnica,
da več glav premalo ve,
z Ducejem izgublja se
sprana združena betica.
Oct 27, 2015