Komu koristi?
Pozdravljeni,
sodržavljani, sodržavljanke, osebno verjamem, kot mnogi pred menoj, da v areni političnega boja ni naključij. Proces Patria ni naključje. Kdor ne verjame, naj svoja stališča preizkusi s staro latinsko frazo. Komu koristi? Komu koristi kriva obsodba Janeza Janše, komu bi koristi poskus oslabljenja Slovenske demokratske stranke in kdo se je okoristil državnega udara, ki se je zgodil zdaj že skoraj pred dvema letoma.
Odgovor je preprost, koristi nam vsem poznanim elementom nedemokratične družbe, akterjem, ki so gonilna sila v ozadju neuspele tranzicije. Z namenom, da osvetlim resnost stanja v Sloveniji, mi prosim dovolite, da povzamem preizkušeni mehanizem prehoda iz demokracije v avtokracijo, ki se ga poslužujejo omenjeni akterji.
Prerazdeljujejo bogastvo od tistih, ki ustvarjajo, k tistim posvečenim, ki so varni pred roko pravice.
Polarizirajo družbo med pravične in nepravične, pri čemer je na njih, da se odločijo, kdo je prvorazredni in kdo drugorazredni državljan.
Dopuščajo razpad birokracije, namreč, prihajajoči avtokrati dobrega administrativnega aparata ne potrebujejo.
Antagonizirajo velesile, v našem primeru kar celotno Severnoatlantsko zavezništvo in implicitno spodbujajo proti evropsko hujskaštvo.
Ustvarjajo kaos, občutek skorajšnjega razpada države in brezupa, spomnimo se državnega udara in kako so protesti kmalu potihnili.
Še zadnji, najpomembnejši segment, napadajo politične nasprotnike. Kdo je ta nasprotnik? Janez Janša! Slovenska demokratska stranka! Vsi mi, ki nasprotujemo obujanju totalitarnih vrednot! Kako že pravijo? Najprej diskreditacija, nato likvidacija, če je potrebno, tudi fizična.
Menim, da ni pretirano trditi, da se v Sloveniji odvija tiha kulturna revolucija po vzoru tiste iz Kitajske v času Maa Zedonga. Njen cilj je notranjo očiščenje demokratičnih elementov v vseh treh vejah oblasti. Metode so sicer modernejše, rezultati boljši! Od vseh negativnih trendov, gospodarskih, pravnih in političnih, ki imajo svoj izvor v nikoli dokončanem prelomu s preteklostjo, me morda še najbolj skrbi stanje duha naših sodržavljanov in sodržavljank. Marsikomu ni več mar.
Marsikoga se še moramo dotakniti z argumenti, da ga zbudimo iz tako imenovane totalitarne desenzitizacije, preden, če mi dovolite, da se malo pošalim, bo nekega dne udarec avtokratov tako hud, da se bomo vsi znašli v totalitarni nezavesti. Na nas je, da ne sprejmemo tega, kar je za nas nesprejemljivo. S tem zaključujem, do naslednje zmage!
Oct 10, 2014